2. novembra, spomin na vse pokojne vernike

Svetnik dneva za 2. november

Zgodba o spominu na vse odhajajoče vernike

Cerkev že od antičnih časov spodbuja molitev za mrtve kot dejanje krščanske ljubezni. "Če ne bi skrbeli za mrtve," je opazil Avguštin, "ne bi imeli navade moliti zanje." Toda predkrščanski obredi za mrtve so tako močno držali vraževerne domišljije, da se bogoslužja niso spominjali šele v zgodnjem srednjem veku, ko so samostanske skupnosti začele praznovati letni dan molitve za pokojne člane.

Sredi 2. stoletja je sveti Odil, opat iz Clunyja v Franciji, odredil, da vsi samostani v Kluniju ponujajo posebne molitve, in XNUMX. novembra, dan po dnevu vseh svetih, zapel Urad za mrtve. Navada se je razširila iz Clunyja in je bila končno sprejeta po vsej rimski cerkvi.

Teološki temelj praznika je prepoznavanje človekove slabosti. Ker le malo ljudi doseže popolnost v tem življenju, ampak gre raje v grob, ki je še vedno označen s sledovi grešnosti, se zdi potrebno obdobje očiščenja, preden se duša sooči z Bogom. Tridentinski svet je to potrdil. čistilišča in vztrajal, da lahko molitve živih pospešijo postopek čiščenja.

Praznoverje se je zlahka držalo upoštevanja. V srednjeveškem ljudskem verovanju je veljalo, da se lahko duše v čistilišču na ta dan pojavijo v obliki čarovnic, krastač ali pramenov. Ponudba hrane na grobu naj bi olajšala preostale mrtve.

Opažanja bolj religiozne narave so se ohranila. Sem spadajo javne procesije ali zasebni obiski pokopališč in okraski grobnic z rožami in lučmi. Ta praznik z veliko vnemo opazujejo v Mehiki.

Odsev

Ali naj molimo za mrtve ali ne, je eno največjih vprašanj, ki ločujejo kristjane. Zgrožen nad zlorabami odpustkov v cerkvi svojega časa je Martin Luther zavrnil koncept čistilišča. Toda molitev za ljubljeno osebo je za vernika način, kako izbrisati vso razdaljo, tudi smrt. V molitvi smo v navzočnosti Boga v družbi nekoga, ki ga imamo radi, četudi je ta oseba pred nami srečala smrt.