Današnji evangelij 29. februarja 2020 s komentarjem

Iz evangelija Jezusa Kristusa po Luki 5,27-32.
Takrat je Jezus zagledal davkarja po imenu Levi, ki je sedel na davčnem uradu, in mu rekel: "Sledite mi!"
On, zapustivši vse, je vstal in mu sledil.
Nato je Levi zanj pripravil velik banket v svojem domu. Za mizo je sedela množica davkoplačevalcev in drugih ljudi.
Farizeji in njihovi pisarji so zamrmrali in rekli svojim učencem: "Zakaj ješ in piješ s davkoplačevalci in grešniki?"
Jezus je odgovoril: «Zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni;
Nisem prišel klicati pravičnih, ampak grešnike, da bi spreobrnili. "

Giuliana iz Norwicha (med 1342-1430 ccm)
Angleški zapuščenec

Razodetja božanske ljubezni, pogl. 51–52
"Klicati sem ... grešnike, da bi spreobrnili"
Bog mi je pokazal gospoda, ki slovesno sedi v miru in počitku; nežno poslal svojega služabnika, da mu izvrši voljo. Hlapec je pohitel, da mu je zmanjkalo ljubezni; toda tukaj je padel v pečino in se huje poškodoval. (...) V hlapcu mi je Bog pokazal zlo in slepoto, ki sta jih povzročila Adamova padca; in v istem služabniku modrost in dobroto božjega sina. V gospodu mi je Bog pokazal svoje sočutje in usmiljenje do Adamove nesreče, v istem gospodarju pa zelo visoko plemenitost in neskončno slavo, ki ji človeštvo je povzdignjen s strastjo in smrtjo božjega sina, zato je naš Gospod zelo vesel svojega padca [na tem svetu v svoji Strasti] zaradi vzvišenosti in polnosti sreče, ki jo doseže človeštvo, ki ga presega zagotovo tisto, kar bi imeli, če Adam ne bi padel. (...)

Zato nimamo razloga, da bi se prizadel, ker je naš greh povzročil Kristusovo trpljenje in tudi noben razlog, da bi se veselil, saj je njegova neskončna ljubezen povzročila, da trpi. (...) Če se zgodi, da zaradi slepote ali šibkosti pademo, vstanemo takoj, s sladkim pridihom milosti. Popravimo se z vso dobro voljo tako, da sledimo učenju svete Cerkve glede na resnost greha. Pojdiva k Bogu zaljubljena; nikoli se ne pustimo obupati, pa tudi nismo preveč nepremišljeni, kot da padanje ni pomembno. Odkrito prepoznamo svojo šibkost, vedoč, da se ne bi mogli zadržati niti trenutka, če ne bi imeli milosti Božje. (...)

Prav je, da naš Gospod želi, da obtožimo in resnično priznamo svoj padec in vse zlo, ki sledi, ob zavedanju, da ga nikoli ne bi mogli popraviti. Hkrati nam želi, da bi pošteno in resnično prepoznali večno ljubezen, ki jo ima do nas in obilje njegovega usmiljenja. Videti in prepoznati oboje skupaj z njegovo milostjo, to je ponižna spoved, ki jo naš Gospod pričakuje od nas in ki je njegovo delo v naši duši.