Kaj je čistilnica? Povejo nam svetniki

Mesec posvečenih mrtvim:
- bo prinesel olajšanje tistim dragim in svetim dušam, tako da nas bo navdušil, da jih podpremo;
- koristilo nam bo, ker če nam misel na pekel pomaga preprečiti smrtni greh, nas misel čistilca odmakne od veleizdaje;
- bo Gospodu dal slavo, saj se bo raj odprl mnogim dušam, ki bodo Gospodu pele v večne časti in pohvale.

Čistilka je stanje očiščenja, v katerem se po smrti znajdejo duše, ki so prešle v drugo življenje ali s kazenjo, ki ji je še treba služiti, ali s čarovniki, ki še niso odpuščeni.

Sveti Tomaž pravi: «Na modrosti je zapisano, da v njej ni ničesar obarvanega. Zdaj se duša obarva prav s grehom, iz katerega se lahko očisti, vendar s pokorom. A pogosto se zgodi, da se na zemlji ne naredi popolna in polna pokora. In potem preidemo v večnost, ki nosi dolgove z Božjo pravičnostjo: ker niso vsi venski grehi vedno obtoženi in zaničevani; prav tako vedno v spovedi ne ostane kazen zaradi hudega ali maščevalnega greha v celoti razveljavljena. In potem si te duše ne zaslužijo pekla; niti ne morejo vstopiti v nebesa; mora obstajati kraj izteka, in ta iztek se izvede z bolj ali manj intenzivnimi, bolj ali manj dolgimi kaznimi ».

«Ko človek živi s pripetim srcem na zemljo, ali bi lahko naenkrat spremenil svoje naklonjenosti? Prečiščevalni ogenj mora zaužiti nečistoče ljubezni; da lahko gori ogenj božanske ljubezni, ki vžge blaženega.

Ko človek zamori, skoraj ugasne vero in duša živi, ​​kot da je zavita v nevednost in v senci in jo vodijo zemeljske maksime, kako bi lahko nenadoma zdržala tisto zelo visoko, sijočo, nedostopno svetlobo, ki jo je Gospod? Skozi Čistilke bodo njegove oči postopoma naredile prehod iz teme v večno svetlobo ».

Čistilka je stanje, v katerem se hladne duše izvajajo v svetih željah, da bi bile vedno in samo z Bogom. Čistilo je stanje, v katerem Bog z zelo modrim in usmiljenim delom naredi duše lepe in popolne. Tam so zadnji dotiki čopiča; tam zadnje dleto deluje tako, da je duša vredna, da ostane v nebesnih prostorih; tam zadnja roka, da bi bila duša omamljena in balzamirana s krvjo našega Gospoda Jezusa Kristusa in da jo bo v sladkem vonju pozdravil nebeški oče. Čistilo je božanska pravičnost in usmiljenje hkrati; kako sta pravičnost in usmiljenje skupaj celotna skrivnost odrešenja. Bog je tisti, ki opravi tisto delo, ki na zemlji ni imel gorečnosti, da bi sam izvršil dušo.

Izpuščena iz zapora telesa bo duša s samo enim pogledom sprejela vsa svoja posamezna notranja in zunanja dejanja z vsemi okoliščinami, v katerih so jih spremljali. Povedal bo o vsem, tudi od prazne, zaman besede, pa četudi morda pred sedemdesetimi leti. "Vsako neutemeljeno besedo bodo imeli moški na dan sodbe." Na sodni dan se bo izkazalo, da so grehi veliko resnejši kot v življenju, saj za pravično odškodnino bodo celo vrline zasijale z bolj živahnim sijajem.

Religioz po imenu Stefano so ga po navdihu prepeljali na božje sodišče, na smrtni postelji so ga zreducirali na agonijo, ko se je nenadoma razburil in odzval nevidnega sogovornika. Njegovi verski bratje, ki so obkrožali posteljo, so z grozo poslušali njegove odzive: - Res je, to dejanje sem storil, vendar sem si vsiljeval več let posta. - Tega dejstva ne zanikam, ampak jočem toliko let. - To še vedno drži, toda v izteku tri leta neprekinjeno služim sosedu. - Potem je po trenutku molka vzkliknila: - Ah! na tej točki nimam ničesar za odgovoriti; upravičeno me obtožujete in nimam nič drugega kot svoj zagovor, kot da se priporočam v neskončno božjo milost.

Sveti Janez Klimak, ki poroča o tem dejstvu, ki je bil očividc, nam pove, da je tisti vernik živel štirideset let v njegovem samostanu, ki je imel jezik jezikov in številne druge velike privilegije, ki so daleč napredovali druge menihe za zgledno naravo njegovega življenja in za togost njegovih kazni, in sklene s temi besedami: "Nesrečni me! kaj bom postal in kaj si lahko upam tako malomestno, če se bo sin puščave in pokore znašel brez obrambe pred nekaj lahkimi grehi? ».

Človek je iz dneva v dan odraščal v kreposti in je z odanostjo božji milosti dosegel stopnjo zelo visoke popolnosti, ko je hudo zbolel. Njegov brat, blaženi Giovanni Battista Tolomei, bogat z zaslugami pred Bogom, ni mogel ozdraviti z vsemi svojimi gorečimi molitvami; zato je prejela zadnje zakramente s pomilovanjem in kmalu preden se je iztekla, je imela vizijo, v kateri je opazovala mesto, rezervirano za njo v Čistilstvu, v kazni za nekatere pomanjkljivosti, ki niso bile dovolj raziskane, da bi jih odpravile v svojem življenju; hkrati pa so se zanjo manifestirala različna mučenja, ki jih tam trpijo duše; zatem se je iztekel ter se priporočil za molitve svojega svetega brata.
Medtem ko so truplo prevažali na pokop, se je blaženi Janez Krstnik približal krsti, ukazal, da se sestra dvigne, in skoraj se je prebudila iz globokega spanca, vrnila se je z neverjetnim čudežem v življenje. V času, ko je še naprej živel na zemlji, je sveta duša pripovedovala o Božji sodbi takšne stvari, da se je tresel od groze, toda bolj kot kateri koli drugi je potrdil resničnost njegovih besed življenje, ki ga je vodil: njegove kazni so bile zelo stroge da si je, ki ni zadovoljen s svojimi strogimi lastnostmi, ki so skupne vsem drugim svetnikom, kot so budnosti, cilici, post in vede, izumil nove skrivnosti, da bi mučil njeno telo.
In ker so jo včasih prevzeli in jo obtoževali, pohlepni kot s poniževanji in sitnostmi, ni bila zaskrbljena zaradi tega, tistim, ki so jo vzeli nazaj, pa je odgovorila: Oh! če bi poznali strogost Božjih sodb, ne bi govorili tako!

V Simbolu apostolov pravimo, da se je Jezus Kristus po svoji smrti "spustil v pekel". «Ime pekla, pravi Katekizem v Trentinskem svetu, pomeni tiste skrite kraje, kjer so duše, ki še niso dobile večnega blaženosti, zaprte. Eden je črni in temni zapor, v katerem duše izprijenosti neprestano mučijo, z nečistimi duhovi, ogenj, ki nikoli ne ugasne. Ta kraj, ki je pravi pekel, se še vedno imenuje gehena in brezno.
«Tu je še en pekel, v katerem najdemo ogenj Čistilca. V njem duše pravičnih trpijo za čas, da bi se popolnoma očistili, preden so odprli vhod v nebeško domovino; kajti nič obarvanega ne bi moglo vnesti vanj.

«Tretji pekel je bilo tisto, v katerem so bile pred prihodom Jezusa Kristusa sprejete duše svetnikov in v katerih so uživali miren počitek, brez bolečin, tolažen in podprt z upanjem na njihovo odrešitev. So tiste svete duše, ki so čakale na Jezusa Kristusa v maternici Abrahama in so se osvobodile, ko je šel v pekel. Potem je Odrešenik med njimi takoj osvetlil svetlo luč, ki jih je napolnila z neuničljivo radostjo in jih navdušila nad suverenim blaženostjo, ki smo jo našli v Božjem videnju. Potem se je zgodila tista Jezusova obljuba tatvu: "Danes boste z menoj v nebesih "[Lk 23,43:XNUMX]».

«Zelo verjeten občutek, pravi sveti Tomaž, ki se poleg tega strinja z besedami svetnikov in s posebnimi razodetji, je, da bi za izteko čistilnice obstajal dvojni prostor. Prvi bi bil namenjen splošnosti duš in se nahaja spodaj, blizu pekla; drugo bi bilo za posebne primere in iz njega bi izhajalo veliko prividov. "

Sveti Bernard, ko je nekoč obhajal sveto mašo v cerkvi, ki stoji blizu Treh vodnjakov svetega Pavla v Rimu, je videl stopnišče, ki je šlo od zemlje do neba, na njem pa Angeli, ki so prišli in odšli iz Čistilišča, odstranjevanje očiščevalnih duš od tam in vse lepe popelje v nebesa.