Lahko prosite za priprošnjo svetnikov: poglejmo, kako to storiti in kaj piše v Bibliji

Katoliška praksa sklicevanja na priprošanje svetnikov predpostavlja, da duše v nebesih lahko poznajo naše notranje misli. Toda za nekatere protestante je to težava, ker svetnikom pripisuje moč, za katero Biblija pravi, da pripada samo Bogu. 2 Kronika 6:30 se glasi:

Nato poslušajte svoje bivališče z neba in odpustite in se vrnite vsakemu, katerega srce poznate, po vseh njegovih poteh (saj vi, samo vi, poznate srca moških otrok.

Če Biblija pravi, da samo Bog pozna srca ljudi, potem se argument nadaljuje, potem bi bilo pozivanje k zagovarjanju svetnikov nauk, ki nasprotuje Bibliji.

Poglejmo, kako se lahko spopademo s tem izzivom.

Prvič, ni nič v nasprotju z razumom v ideji, da lahko Bog razkrije svoje znanje o notranjih razmišljanjih ljudi tistim, katerih intelekt je tudi ustvaril. Evo, kako se je sveti Toma Akvinski v svojem delu Summa Theologiae odzval na zgornji izziv:

Bog sam od sebe pozna misli srca: še vedno jih drugi poznajo, če se jim razodevajo bodisi s svojim videnjem Besede bodisi na kakršen koli drug način (Suppl. 72: 1, ad 5).

Opazite, kako Aquino artikulira razliko med tem, kako Bog pozna moške misli in kako svetniki na nebesih poznajo moške misli. Bog sam ve "o sebi", svetniki pa vedo, "s svojim videnjem Besede ali na kakršen koli drug način".

To, da Bog ve »zase«, pomeni, da mu po naravi pripada znanje, ki ga ima Bog o notranjih gibanjih srca in uma. Z drugimi besedami, to znanje ima zato, ker je Bog, nedovoljeni Stvarnik in zagovornik vsega bitja, tudi misli ljudi. Posledično ga ne sme prejeti iz vzroka zunaj sebe. Le neskončno bitje lahko na ta način pozna notranje misli ljudi.

Toda Bog ni težava, če bi to znanje vsem nebesnim svetnikom razkril (na kakršen koli način) bolj, kot je to, da človeštvo razkrije znanje človeka o sebi kot Trojici ljudi. Poznavanje Boga kot Trojice je nekaj, kar ima sam Bog po naravi. Ljudje po drugi strani poznajo Boga le kot Trojico, ker ga je Bog hotel razkriti človeštvu. Naše znanje o Trojici je povzročeno. Božje poznavanje sebe kot Trojice ni povzročeno.

Prav tako, ker Bog pozna moške misli "o sebi", se božje poznavanje človekovih misli ne povzroča. Toda to ne pomeni, da tega znanja ni mogel razkriti nebesnim svetnikom, v tem primeru bi povzročilo njihovo poznavanje notranjih srčnih ljudi. In ker bi Bog to znanje povzročil, bi še vedno lahko rekli, da samo Bog pozna moška srca - torej da jih pozna neizprosno.

Protestant bi lahko odgovoril: "Toda kaj, če vsak človek na zemlji v svojih srcih hkrati moli Marijo ali katerega od svetnikov? Ali ne bi, če bi te molitve zahtevale vsevednost? In če je tako, sledi, da Bog te vrste znanja ni sporočil ustvarjenemu intelektu. "

Čeprav se Cerkev ne pretvarja, da Bog običajno daje svetnikom na nebu možnost, da poznajo misli vsakega živega človeka, Bog tega ni nemogoče. Seveda je poznavanje misli vseh moških hkrati nekaj, kar presega naravne moči ustvarjenega intelekta. Toda tovrstno znanje ne zahteva popolnega razumevanja božanskega bistva, ki je značilno za vseznanost. Poznavanje končnega števila misli ni isto kot poznavanje vsega, kar je mogoče vedeti o božanskem bistvu, in zato poznati vse možne načine, kako lahko v ustvarjenem zaporedju posnemajo božansko bistvo.

Ker popolno razumevanje božanskega bistva ni vključeno v poznavanje končnega števila misli hkrati, ni nujno, da so svetniki na nebesih vsemogočni, da bi hkrati poznali notranje molitve kristjanov na zemlji. Iz tega sledi, da lahko Bog to vrsto znanja sporoči racionalnim bitjem. In po besedah ​​Toma Akvinskega, Bog to stori tako, da daje "luč ustvarjene slave", ki je "prejeta v ustvarjenem razumu" (ST I: 12: 7).

Ta "luč ustvarjene slave" zahteva neskončno moč, saj je potrebna, da jo ustvarite in jo daste človeškemu ali angelskemu razumu. Toda neskončna moč ni potrebna, da bi človeški ali angelični razum pasivno sprejel to svetlobo. Kot trdi opravičevalec Tim Staples,

Dokler tisto, kar je prejeto, po naravi ni neskončno ali zahteva neskončno moč, da bi razumelo ali zmoglo ukrepati, to ne bi presegalo možnosti sprejema moških ali angelov.

Ker je ustvarjena luč, ki jo Bog daje ustvarjenemu razumu, po naravi ni neskončna in tudi ne potrebuje neskončne moči za razumevanje ali delovanje. Zato ni proti razumu trditi, da Bog daje to "luč ustvarjene slave" človeškemu ali angelskemu intelektu, da hkrati pozna končno število notranjih misli in se nanje odzove.

Drugi način za spopadanje z zgornjim izzivom je pokazati dokaz, da Bog dejansko razkriva svoje poznavanje moških notranjih misli ustvarjenim intelektom.

Zgodba o Stari zavezi iz Daniela 2, ki vključuje Jožeta in njegovo razlago sanj kralja Nabukodonozorja, je primer. Če lahko Bog Danilu razkrije spoznanje Nebukadnezarjevih sanj, potem zagotovo lahko nebesnim svetnikom razkrije zahteve po notranji molitvi kristjanov na zemlji.

Drug primer je zgodba o Ananiju in Safirji v Dejah 5. Povedali so nam, da je Anani po prodaji svoje lastnine z vedenjem svoje žene apostolom dal le del izkupička, kar je spodbudilo Petrov odgovor: " Ananije, zakaj ti je Satan napolnil srce, da bi lagal Svetemu Duhu in zadržal del izkupička na zemlji? "(V.3).

Čeprav je imel Ananijev greh nepoštenosti zunanjo razsežnost (nekaj zaslužka je obdržal), sam greh ni bil podvržen običajnemu opazovanju. Znanje o tem zlu je treba pridobiti na način, ki presega človeško naravo.

Peter to znanje dobi z infuzijo. Vendar ne gre samo za poznavanje zunanjega dejanja. Gre za poznavanje notranjih gibanj v Ananijevem srcu: "Kako ste si izmislili to dejanje v svojem srcu? Nisi lagal moškim, ampak Bogu «(v.4; dodaten poudarek).

Razodetje 5: 8 je še en primer. Janez vidi "štiriindvajset starejših", skupaj s "štirimi živimi bitji", ki protestirajo "pred Jagnjetino, pri čemer vsaka drži harfo in z zlatimi skledami, polnimi kadila, ki so molitve svetnikov". Če kristjani ponujajo molitve kristjanov na zemlji, je smiselno sklepati, da so poznali te molitve.

Čeprav te molitve niso bile notranje molitve, ampak le ustne molitve, duše v nebesih nimajo fizičnih ušes. Torej je vsako znanje o molitvah, ki jih Bog daje intelektom, ustvarjenim na nebesih, znanje notranjih misli, ki izražajo besedne molitve.

Glede na prejšnje primere lahko vidimo, da tako v Stari kot v Novi zavezi piše, da Bog svoje znanje o notranjih razmišljanjih ljudi dejansko sporoča ustvarjenim intelektom, notranjim razmišljanjem, ki vključujejo tudi molitve.

Bistvo je, da božje poznavanje moških notranjih misli ni vrsta znanja, ki pripada samo vseznanju. Sporočamo ga lahko ustvarjenim intelektom in imamo svetopisemske dokaze, da Bog dejansko razkriva to vrsto znanja ustvarjenim intelektom.