Kako verjeti v tisto, "česar oči niso videle"

"Toda kot je zapisano, česar nobeno oko ni videlo, nobeno uho ni slišalo in nobeno človeško srce ni spočelo, je Bog to pripravil za tiste, ki ga imajo radi." - 1. Korinčanom 2: 9
Kot verniki krščanske vere smo naučeni upati v Boga na izid našega življenja. Ne glede na to, s kakšnimi preizkušnjami in težavami se srečujemo v življenju, nas spodbujamo, da ohranimo vero in potrpežljivo čakamo na Božje odrešenje. 13. psalm je lep primer Božjega odrešenja pred bolečino. Tako kot avtor tega odlomka David nas okoliščine lahko pripeljejo do vprašanja Boga, včasih pa se celo vprašamo, ali je resnično na naši strani. Ko pa se sčasoma odločimo čakati na Gospoda, vidimo, da On ne le izpolnjuje svoje obljube, temveč vse stvari uporablja v naše dobro. V tem ali prihodnjem življenju.

Čakanje je izziv, ne da bi vedeli, kdaj je Bog, niti kako bo "najboljše". To neznanje je tisto, kar resnično preizkuša našo vero. Kako bo Bog tokrat uredil? Pavlove besede v 1. Korinčanom odgovarjajo na to vprašanje, ne da bi nam dejansko povedali Božji načrt, odlomek pojasnjuje dve ključni zamisli o Bogu: Nihče vam ne more povedati celotnega obsega Božjega načrta za vaše življenje
in celo vi nikoli ne boste izvedeli celotnega božjega načrta. Toda vemo, da je na obzorju nekaj dobrega. Besedna zveza »oči niso videle« pomeni, da nihče, vključno z vami, ne more vidno videti Božjih načrtov, preden se uresničijo. To je dobesedna in metaforična razlaga. Del razloga, da so božje poti skrivnostne, je ta, da ne sporočajo vseh zapletenih podrobnosti našega življenja. Ne kaže nam vedno korak za korakom, kako rešiti težavo. Ali kako zlahka uresničiti svoje želje. Oboje si vzame čas in se v življenju pogosto učimo, ko napredujemo. Bog razkrije nove informacije le, če so dane in ne vnaprej. Kolikorkoli neprijetno je, vemo, da so preizkušnje nujne za izgradnjo naše vere (Rimljanom 5: 3-5). Če bi vedeli vse začrtano v svojem življenju, nam ne bi bilo treba zaupati božjemu načrtu. Če se držimo v temi, se bolj zanašamo nanj. Od kod izvira stavek "Oči niso videle"?
Apostol Pavel, pisec 1. Korinčanom, ljudem v korintski cerkvi daje oznanilo Svetega Duha. Pred devetim verzom, v katerem uporablja besedno zvezo "oči niso videle", je Pavel jasno pokazal, da obstaja razlika med modrostjo, za katero ljudje trdijo, da jo ima, in modrostjo, ki prihaja od Boga. "Skrivnost", hkrati pa potrjuje, da modrost vladarjev ne doseže "ničesar".

Če bi imel človek modrost, poudarja Pavel, Jezusa ne bi bilo treba križati. Vse, kar človeštvo lahko vidi, je tisto, kar je prisotno v trenutku, ne more pa z gotovostjo nadzorovati ali poznati prihodnosti. Ko Pavel piše "oči niso videle", nakaže, da nihče ne more predvideti Božjih dejanj. Nihče ne pozna Boga, razen Božjega duha. Sodelujemo lahko v razumevanju Boga po Svetem Duhu v sebi. Paul to idejo promovira v svojem pisanju. Boga nihče ne razume in mu ni sposoben svetovati. Če bi Boga lahko učilo človeštvo, potem Bog ne bi bil vsemogočen ali vseveden.
Hoja po puščavi brez časovne omejitve za izhod se zdi nesrečna usoda, toda tako je že štirideset let pri Izraelcih, božjem ljudstvu. Niso se mogli zanašati na svoje oči (v svojih zmožnostih), da bi rešili svojo nesrečo, ampak so jih raje rafinirali v Boga, da bi jih rešili. Biblija sicer ne more biti odvisna od sebe, vendar jasno pove, da so oči pomembne za naše počutje. Znanstveno gledano, z očmi obdelujemo informacije okoli sebe. Naše oči odbijajo svetlobo, kar nam daje naravno sposobnost videti svet okoli nas v vseh njegovih različnih oblikah in barvah. Vidimo stvari, ki so nam všeč, in stvari, ki nas prestrašijo. Obstaja razlog, da imamo izraze, kot je "govorica telesa", s katerimi opisujemo, kako obdelujemo komunikacijo nekoga na podlagi tega, kar vizualno zaznavamo. V Bibliji nam govorijo, da to, kar vidijo naše oči, vpliva na celotno naše bitje.

»Oko je svetilka telesa. Če so vaše oči zdrave, bo vaše telo napolnjeno s svetlobo. Če pa je vaše oko slabo, bo vaše telo napolnilo tema. Torej, če je svetloba v vas tema, kako globoka je ta tema! «(Matej 6: 22–23) Naše oči odražajo našo osredotočenost in v tem stavku iz Svetega pisma vidimo, da naša osredotočenost vpliva na naše srce. Svetilke se uporabljajo za vodenje. Če nas ne vodi svetloba, ki je Bog, potem hodimo v temi, ločeni od Boga, lahko ugotovimo, da oči niso nujno pomembnejše od ostalega telesa, ampak prispevajo k našemu duhovnemu počutju. Napetost obstaja v misli, da nobeno oko ne vidi božjega načrta, ampak naše oči vidijo tudi vodilno luč. To nas vodi do razumevanja, da videti svetlobo, torej videti Boga, ni isto kot popolnoma razumeti Boga, temveč lahko hodimo z Bogom z informacijami, ki jih poznamo, in upamo skozi vero, da nas bo vodil skozi nekaj večjega. česar še nismo videli
Upoštevajte omembo ljubezni v tem poglavju. Božji veliki načrti so za tiste, ki ga imajo radi. In tisti, ki ga imajo radi, z očmi sledijo njemu, četudi nepopolno. Ne glede na to, ali Bog razkrije svoje načrte, nas bo sledenje njemu spodbudilo, da bomo ravnali po njegovi volji. Ko nas najdejo preizkušnje in stiske, smo lahko mirni, saj vemo, da se nevihta, čeprav lahko trpimo, izteka. In na koncu nevihte je presenečenje, ki ga je Bog načrtoval in ga ne moremo videti z očmi. Ko pa bomo, kakšno veselje bo. Zadnja točka 1. Korinčanom 2: 9 nas vodi na pot modrosti in pazite se posvetne modrosti. Prejemanje modrih nasvetov je pomemben del bivanja v krščanski skupnosti. Toda Pavel je izrazil, da človeška in božja modrost nista enaki. Včasih ljudje govorijo zase in ne za Boga. Na srečo Sveti Duh posreduje v našem imenu. Kadarkoli potrebujemo modrost, lahko pogumno stopimo pred Božji prestol, saj vemo, da nihče ni videl naše usode, razen Njega. In to je več kot dovolj.