Kako moliti v tišini, šepeta božjega

Tudi Bog je ustvaril tišino.

Tišina "odmeva" v vesolju.

Malo jih je prepričanih, da je tišina lahko najprimernejši jezik za molitev.

Obstajajo tisti, ki so se naučili moliti z besedami, le z besedami.

Toda ne more moliti s tišino.

"... Čas za tiho in čas za govor ..." (Propov. 3,7).

Nekdo je, čeprav celo pogojen s prejetim treningom, čas, da molči v molitvi in ​​ne samo v molitvi, samo ne more uganiti.

Molitev "raste" v nas na sorazmerno sorazmeren način z besedami ali, če nam je ljubše, je napredek v molitvi vzporeden s napredkom v tišini.

Voda, ki pade v prazen vrč, ustvari veliko hrupa.

Ko pa se nivo vode poveča, se hrup zmanjšuje vedno bolj, dokler popolnoma ne izgine, ker je lonec poln.

Za mnoge je tišina v molitvi neprijetna, skoraj neprijetna.

V tišini se ne počutijo udobno. Vse zaupajo besedam.

In ne zavedajo se, da samo tišina izraža vse.

Tišina je polnost.

Biti tiho v molitvi je enakovredno poslušanju.

Tišina je jezik skrivnosti.

Brez tišine ne more biti češčenja.

Tišina je razodetje.

Tišina je jezik globin.

Lahko bi rekli, da tišina ne predstavlja toliko druge strani Besede, ampak je sama Beseda.

Po govoru Bog molči in od nas zahteva tišino, ne zato, ker se je komunikacija končala, ampak zato, ker je treba povedati druge stvari, druge zaupnice, ki jih lahko izrazimo le z molkom.

Najbolj tajne resničnosti so zaupane tišini.

Tišina je jezik ljubezni.

Bog je sprejel, da potrka na vrata.

To je tudi tvoj način, da ga odpreš.

Če Božje besede ne odmevajo kot molk, niso niti besede Božje.

V resnici govori tiho in te posluša, ne da bi te slišal.

Pravi božji možje niso ničesar samotni in tihi.

Kdor se mu približa, se nujno oddalji od klepetanja in hrupa.

In tisti, ki ga najdejo, te besede običajno ne najdejo več.

Božja bližina je tiha.

Svetloba je eksplozija tišine.

V judovski tradiciji, ko govorimo o Svetem pismu, obstaja znameniti rabinski pregovor, znan tudi kot zakon belih prostorov.

Tako piše: »… Vse je zapisano v belih razmikih med eno besedo in drugo; nič drugega ni pomembno…".

Poleg svete knjige opazovanje velja za molitvo.

V intervalih med eno in drugo besedo je največ, najboljše, povedano ali bolje rečeno.

V ljubezenskem dialogu je vedno mogoče povedati neizrekljivo besedo, ki jo je mogoče posredovati izključno globlji in zanesljivejši komunikaciji od besed.

Zato molite v tišini.

Moli s tišino.

Molite za molk.

"... Silentium pulcherrima caerimonia ...", so rekli starodavni.

Tišina predstavlja najlepši obred, najbolj veličastno liturgijo.

In če si resnično ne morete pomagati, sprejmite, da so vaše besede pogoltnele v globini božje tišine.

Šepet božji

Gospod govori v hrupu ali v tišini?

Vsi odgovarjamo: v tišini.

Zakaj potem ne molčimo včasih?

Zakaj ne poslušamo takoj, ko slišimo šepetanje Glasu božjega blizu nas?

In še enkrat: ali Bog govori s težavno dušo ali tiho dušo?

Zelo dobro vemo, da mora biti za to poslušanje malo mirnosti, spokojnosti; izolirati se moramo od vsakega nadrejenega vznemirjenja ali dražljaja.

Biti sami, biti sami, biti znotraj sebe.

Tu je bistveni element: znotraj nas.

Zato kraj srečanja ni zunaj, ampak znotraj.

Zato je dobro, da v svojem duhu ustvarite spominsko celico, da se bo Božanski gost lahko srečal z nami. (iz učenja papeža Pavla VI.)