Komentar evangelija p. Luigija Marije Epicocoa: Mk 7, 31-37

K njemu so pripeljali gluhonemega in ga prosili, naj položi roko nanj ”. Gluhonemi, na katere se evangelij sklicuje, nimajo nič skupnega z bratoma in sestrami, ki živijo tovrstno telesno kondicijo, iz osebnih izkušenj sem res srečal resnične figure svetosti ravno med tistimi, ki svoje življenje preživijo v takšni fizični obliki raznolikost. To ne odvzema dejstva, da ima Jezus tudi moč, da nas osvobodi te vrste telesne bolezni, toda to, kar želi poudariti evangelij, je povezano z notranjim stanjem nezmožnosti govora in poslušanja. Veliko ljudi, ki jih srečam v življenju, trpi zaradi tovrstne notranje tišine in gluhosti. Lahko ure in ure razpravljate o tem. Podrobno lahko razložite vsak posamezen del njihove izkušnje. Lahko jih prosite, da najdejo pogum, da govorijo, ne da bi se obsojali, toda večino časa raje ohranijo notranje zaprto stanje. Jezus naredi nekaj zelo indikativnega:

»Odmaknila ga je stran od množice, mu dala prste v ušesa in se mu s slino dotaknila jezika; nato je pogledal proti nebu, vzdihnil in rekel: "Effatà", to je: "Odpri!" In takoj so se mu odprla ušesa, odvezal se je vozel jezika in pravilno je govoril «. Šele iz resnične intimnosti z Jezusom je mogoče iz hermetičnega stanja zapiranja preiti v stanje odprtosti. Samo Jezus nam lahko pomaga, da se odpremo. In ne smemo zanemariti, da tisti prsti, ta slina, tiste besede, ki jih imamo še naprej vedno z nami skozi zakramente. So konkreten dogodek, ki omogoča isto izkušnjo, opisano v današnjem evangeliju. Zato lahko intenzivno, resnično in resnično zakramentalno življenje pomaga več kot veliko pogovorov in številnih poskusov. Ampak potrebujemo temeljno sestavino: jo želeti. Pravzaprav nam uide to, da tega gluhonemega pripeljejo k Jezusu, potem pa se on odloči, da se Jezus pusti stran od množice. AVTOR: Don Luigi Maria Epicoco