Komentar liturgije 5. februarja 2021 don Luigi Maria Epicoco

V središču današnjega evangelija je Herodova slaba vest. Pravzaprav mu vse večja slava Jezusa prebuja občutek krivde za zloglasni umor, s katerim je ubil Janeza Krstnika:

»Kralj Herod je slišal za Jezusa, saj je njegovo ime medtem postalo znano. Rečeno je bilo: "Janez Krstnik je vstal od mrtvih in zato v njem deluje moč čudežev." Drugi so namesto tega rekli: "To je Elija"; drugi so še vedno rekli: "Je prerok, kot eden od prerokov." Toda Herod je, ko je o tem slišal, rekel: "Tisti Janez, ki sem mu bil obglavljen, je vstal!"

Ne glede na to, koliko se trudimo ubežati svoji vesti, nas bo to preganjalo do konca, dokler ne bomo resno jemali tega, kar ima povedati. V nas je šesti čut, sposobnost čutiti resnico takšno, kakršna v resnici je. In kolikor življenje, odločitve, grehi, okoliščine, pogojevanje lahko omilijo ta temeljni občutek, ki ga imamo, tisto, kar v resnici ne ustreza Resnici, še naprej odmeva v nas kot nelagodje. Zato Herod ne najde miru in kaže tipično nevrozo, ki jo imamo vsi, ko na eni strani resnico privlačimo, na drugi pa živimo proti njej:

»Herod je Janeza pravzaprav aretiral in zaprl v zapor zaradi Herodijade, žene njegovega brata Filipa, s katerim se je poročil. Janez je Herodu rekel: "Ni ti dovoljeno obdržati žene svojega brata." Zato se mu je Herodijada zamerila in bi si želel, da bi ga ubili, a tega ni mogel, ker se je Herod bal Janeza, ki ga je poznal pravičnega in svetega, in bdel nad njim; in čeprav je bil pri poslušanju zelo zmeden, pa je vseeno poslušal z veseljem «.

Kako se lahko po eni strani očaraš nad resnico in potem pustiš, da laž zmaga? Današnji evangelij nam to govori, da razkrijemo isti konflikt, ki nas naseljuje, in nas opozori, da se dolgoročno, medtem ko čutimo privlačnost za to, kar je res, če se posledično ne odločimo, prej ali slej kombiniramo nepopravljive težave.