Razumevanje katoliške različice desetih zapovedi

Deset zapovedi je sinteza moralnega zakona, ki ga je sam Bog dal Mojzesu na gori Sinaj. Petdeset dni po tem, ko so Izraelci zapustili suženjstvo v Egiptu in začeli svoje izseljevanje v Obetano deželo, je Bog poklical Mojzesa na vrh gore Sinaj, kjer so Izraelci postajali tabor. Tam, sredi oblaka, iz katerega se je razlilo grom in strela, ki so jih Izraelci na vznožju gore lahko videli, je Bog naročil Mojzesa moralni zakon in razkril Deset zapovedi, znanih tudi kot Dekalog.

Medtem ko je besedilo Deset zapovedi del judovsko-krščanskega razodetja, so moralni nauki, ki jih vsebuje Deset zapovedi, univerzalni in jih je mogoče prepoznati z razlogom. Zaradi tega je nežidovska in nekrščanska kultura deset zapovedi prepoznala kot predstavnike osnovnih načel moralnega življenja, na primer priznanje, da so stvari, kot so umor, tatvina in prešuštvo, napačne in da to spoštujejo za starše in druge oblasti so potrebni. Ko človek krši Deset zapovedi, trpi družba kot celota.

Obstajata dve različici Deset zapovedi. Medtem ko oba sledita besedilu, ki ga najdete v Izhodu 20: 1–17, besedilo različno razdelita za namene oštevilčenja. Naslednja različica je tista, ki jo uporabljajo katoličani, pravoslavci in luteranci; drugo različico kristjani uporabljajo v kalvinističnih in anabaptističnih poimenovanjih. V nekatoliški različici je tukaj prikazano besedilo Prve zapovedi razdeljeno na dva; prva dva stavka se imenujeta prva zapoved, druga dva stavka pa se imenujeta druga zapoved. Preostale zapovedi so preštevilčene in deveta in deseta zapoved, o katerih poročata, sta združeni, da tvorita Deseto zapoved nekatoliške različice.

01

Prva zapoved
Jaz sem Gospod, Bog vaš, ki vas je pripeljal iz dežele Egipta iz suženjstva. Pred menoj ne boste imeli čudnih bogov. Sami ne boste storili izklesane stvari, niti podobnosti ničesar, kar je na nebesih zgoraj, ali v zemlji spodaj, niti tistih stvari, ki so v vodah pod zemljo. Ne boste jih oboževali ali jim stregli.
Prva zapoved nas opominja, da obstaja samo en Bog in da čaščenje in čast pripada samo njemu. "Čudni bogovi" se nanašajo najprej na idole, ki so lažni bogovi; na primer, Izraelci so ustvarili idola zlatega teleta ("izklesano stvar"), ki so ga častili kot boga, ki je čakal, da se bo Mojzes vrnil s gore Sinaj z desetimi zapovedmi.

Toda "čudni bogovi" imajo tudi širši pomen. Čudujemo čudne bogove, ko v življenju postavimo karkoli pred Boga, pa naj gre za osebo, denar, zabavo ali osebno čast in slavo. Vse dobre stvari prihajajo od Boga; če pa te stvari ljubimo ali si zaželimo v sebi in ne, ker so božji darovi, ki nam lahko pomagajo, da nas vodijo k Bogu, jih postavimo nad Boga.

02
Druga zapoved
Imena Gospoda, svojega Boga, ne izgovorite zaman.
Obstajata dva glavna načina, kako lahko zaman vzamemo Gospodovo ime: najprej ga uporabljamo v prekletstvu ali neprimerno, kot v šali; in drugič, z uporabo prisege ali obljube, ki je ne nameravamo držati. Kakor koli že, ne izkažemo Bogu spoštovanja in časti, ki si ga zasluži.

03
Tretja zapoved
Ne pozabite, da boste sveto soboto.
V starodavnem pravu je bil dan sobote sedmi dan v tednu, dan, ko je Bog počival po ustvarjanju sveta in vsega, kar je bilo v njem. Za kristjane po novem zakonu je nedelja - dan, ko je Jezus Kristus vstal od mrtvih in se je Sveti Duh spustil na Blaženo Devico Marijo in apostole na binkošti - nov dan počitka.

Veliko nedeljo ohranjamo tako, da jo odložimo čaščenju Boga in se izognemo kakršnemu koli nekoristnemu delu. Enako storimo v svetih dnevih obveznosti, ki imajo v katoliški cerkvi ob nedeljah enak status.

04
Četrta zapoved
Častite očeta in mater.
Očeta in mamo spoštujemo tako, da se z njimi spoštujemo s spoštovanjem in ljubeznijo. V vseh stvareh bi jih morali ubogati, dokler je tisto, za kar nam rečejo, da je moralno. Dolžnost smo skrbeti zanje v njihovih poznejših letih, kot so skrbeli za nas, ko smo bili mlajši.

Četrta zapoved sega preko naših staršev na vse, ki imajo legitimno oblast nad nami, na primer učitelje, pastorje, vladne uradnike in delodajalce. Čeprav jih morda ne ljubimo tako, kot jih imamo radi starši, jih moramo še vedno počastiti in spoštovati.

05
Peta zapoved
Ne ubijajte.
Peta zapoved prepoveduje vsako nezakonito ubijanje ljudi. Uboj je zakonit v določenih okoliščinah, kot so samoobramba, zasledovanje pravične vojne in uporaba smrtne kazni s strani pravne oblasti kot odziv na zelo hudo kaznivo dejanje. Umor - odvzem nedolžnega človeškega življenja - ni nikoli zakonit, niti ni samomor, odvzem življenja.

Tako kot četrta zapoved je tudi obseg pete zapovedi širši, kot se morda zdi na začetku. Prepovedano je povzročiti namerno škodo drugim bodisi telesu ali duši, tudi če taka škoda ne povzroči fizične smrti ali uničenja življenja duše, kar vodi v smrtni greh. Pozdraviti jezo ali sovraštvo do drugih je tudi kršitev pete zapovedi.

06
Šesta zapoved
Ne prešuštvujte.
Tako kot v četrti in peti zapovedi se tudi šesta zapoved širi izven strogega pomena besede prešuštvo. Čeprav ta zapoved prepoveduje spolne odnose z drugo ženo ali možem (ali z drugo žensko ali moškim, če ste poročeni), se od nas tudi zahteva, da se izognemo vsem nečistočam in neskromnosti, tako fizičnim kot duhovnim.

Ali če gledamo nanjo iz nasprotne smeri, ta zapoved zahteva, da smo čedni, to je, da zajezimo vse spolne ali neskromne želje, ki v zakonski zvezi ne spadajo na njihovo zakonito mesto. To vključuje branje ali gledanje neskromnih materialov, kot je pornografija, ali vključevanje v samotne spolne dejavnosti, kot je samozadovoljevanje.

07
Sedma zapoved
Ne kradi.
Kraja je različnih oblik, vključno z mnogimi stvarmi, ki jih običajno ne smatramo za krajo. Sedma zapoved od nas v širšem smislu zahteva, da ravnamo pravično do drugih. In pravičnost pomeni vsakemu človeku dati tisto, kar mu je dolžno.

Na primer, če si nekaj sposodimo, moramo to vrniti in če koga najamemo, da bo neko delo opravil, in to počne, jim moramo plačati, kar smo jim rekli, da bomo delali. Če nam kdo ponudi, da nam proda dragocen predmet po zelo nizki ceni, se moramo prepričati, če ve, da je izdelek dragocen; in če to stori, moramo razmisliti, ali izdelek morda ne bo njegov za prodajo. Tudi na videz neškodljiva dejanja, kot je varanje na igrah, so oblika tatvine, ker nekaj - zmago, ne glede na to, kako neumno ali nepomembno se nam zdi - odvzamemo od nekoga drugega.

08
Osma zapoved
Ne boste lažno pričali o sosedu.
Osma zapoved sledi sedmi ne le po številu, ampak logično. "Lažno pričevanje" pomeni laganje in ko lažemo o nekom, škodimo njegovi časti in ugledu. Gre v nekem smislu za krajo, ki od osebe, o kateri lažemo, vzame nekaj: njegovo dobro ime. Ta laž je znana kot kleveta.

Toda posledice osme zapovedi segajo še dlje. Kadar o nekom mislimo slabo, ne da bi za to imeli kakšnega razloga, se vključimo v nepristojno presojo. Tej osebi ne dajemo dolga, torej koristi dvoma. Ko se ukvarjamo z ogovarjanjem ali zadetkom, oseba, o kateri govorimo, ne daje možnosti za obrambo. Tudi če je to, kar govorimo o njej, resnično, bi se lahko lotili odštevanja, torej povedali grehe nekomu drugemu, ki teh grehov nima pravice vedeti.

09
Deveta zapoved
Nočeš sosedove žene
Razlaga devete zapovedi
Nekdanji predsednik Jimmy Carter je nekoč slavno rekel, da je "hrepenel v svojem srcu" in se spomnil Jezusovih besed v Mateju 5:28: "vsi, ki pogledajo pohotno žensko, so že prešuštvu z njo storili v njegovem srcu." Želeti moža ali ženo druge osebe pomeni imeti nečiste misli o tem moškem ali ženski. Tudi če človek ne deluje na takšne misli, ampak jih obravnava zgolj za svoj zasebni užitek, je to kršitev Devete zapovedi. Če vam take misli pridejo neprostovoljno in jih poskušate spraviti iz glave, pa to ni greh.

Deveto zapoved je mogoče razumeti kot razširitev Šeste. Če je poudarek v šesti zapovedi na telesni dejavnosti, je poudarek v deveti zapovedi na duhovni želji.

10
Deseta zapoved
Ne zaželi si blaga svojega bližnjega.
Tako kot se deveta zapoved širi na šesto, je deseta zapoved razširitev prepovedi kraje sedme zapovedi. Želeti premoženje nekoga drugega pomeni, da to lastnost vzame brez pravega razloga. To je lahko tudi v obliki zavisti, da vas prepriča, da si druga oseba ne zasluži tega, kar ima, še posebej, če nimate želenega predmeta.

Na splošno velja, da Deseta zapoved pomeni, da bi morali biti srečni s tem, kar imamo, in srečni za druge, ki imajo svoje imetje.