Kaj si misliti o prikazih Medžugorja? Resnica je ta

Vprašanje je bilo naslovljeno na očeta Stefana de Fioresa, enega najbolj znanih in avtoritativnih italijanskih mariologov. Na splošno in na kratko lahko rečem tole: ko sledijo prikazi, o katerih je že izgovarjala Cerkev, zagotovo prehodimo zanesljivo pot. Po razsodnosti so papeži sami pogosto dajali primer pobožnosti, kot se je to zgodilo s romarjem Pavlom VI v Fatimo leta 1967 in zlasti z Janezom Pavlom II., Ki se je odpravil na romanje v glavna marijanska svetišča.

Ko Cerkev sprejema privide, jih v našem času pozdravljamo kot božje znamenje. Vendar jih je treba vedno slediti Jezusovemu evangeliju, ki je temeljno in normativno Razodetje za vse druge manifestacije. Vendar nam prikazovanja pomagajo. Pomagajo ne toliko pri osvetlitvi preteklosti, ampak pri pripravi Cerkve na prihodnje čase, tako da se prihodnost ne zdi nepripravljena.

Moramo se bolj zavedati težav Cerkve na potovanju skozi čas in vedno vključeni v boj med dobrim in zlim. Zgoraj ne moremo ostati brez pomoči, ker bolj ko napredujemo, bolj napredujejo otroci teme, ki izpopolnjujejo svoje trike in strategije do prihoda antikrista. Kot je napovedoval sveti Louis Marie de Montfort in v ognjeni molitvi vzkliknil Bogu, bodo končni časi videti kot nov binkošt, obilno izlivanje Svetega Duha na duhovnike in laike, kar bo povzročilo dva učinka: višji svetost, ki jo navdihuje sveta gora, ki je Marija, in apostolska vnema, ki bo vodila k evangelizaciji sveta.

Prikaze Gospe v zadnjem času so usmerjene v te namene: izzvati spreobrnjenje k Kristusu s posvetitvijo v Brezmadežno Marijino srce. Zato lahko prikazovanja vidimo kot preroške znake, ki prihajajo od zgoraj, da nas pripravijo na prihodnost.

Toda preden Cerkev spregovori, kaj moramo storiti? Kaj menite o tisočih prividov v Međugorju? Mislim, da je treba vedno obsoditi pasivnost: ni dobro biti nezainteresiran za prikazovanja, ne storiti ničesar. Pavel poziva kristjane, naj razsodijo, verjamejo, kaj je dobro in zavračajo, kaj je slabo. Ljudje morajo dobiti idejo, da bi zorili prepričanje glede na izkušnje v kraju ali v stiku z vizionarji. Seveda nihče ne more zanikati, da je v Međugorju globoka izkušnja molitve, revščine, preprostosti in da so mnogi oddaljeni ali raztreseni kristjani slišali apel k spreobrnjenju in k pristnemu krščanskemu življenju. Za številne Međugorje predstavlja predevangelizacijo in pot do prave poti. Kar zadeva izkušnje, teh ne moremo zanikati.