Pobožnost Mariji: pomen Device v evharistiji

Iz odnosa med evharistijo in posameznimi zakramenti ter iz eshatološkega pomena svetih skrivnosti izvira profil krščanske eksistence kot celote, ki je vsak trenutek poklicana kot duhovno čaščenje, ki je Bogu všeč.

In če je res, da smo še vedno na poti do polnega uresničevanja svojega upanja, to še ne pomeni, da lahko že zdaj s hvaležnostjo prepoznamo, da tisto, kar nam je dal Bog, najde popolno izpolnitev v Devici Mariji, Materi božji in naši materi: Njegovo vnebovzetje v nebesa po telesu in duši je za nas znak zanesljivega upanja, kakor nam nakazuje, romarji skozi čas, tisti eshatološki cilj, ki si ga prizadevamo zakrament evharistije.

V Mariji Najsvetejši vidimo tudi popolnoma uresničeno zakramentalno modalnost, s katero Bog doseže in vključuje človeško bitje v svojo varčevalno pobudo.

Od Najave do binkošti se Marija iz Nazareta pojavlja kot oseba

katere svoboda je v celoti na voljo božji volji.

Njegovo Brezmadežno spočetje se pravilno razkrije v brezpogojni naklonjenosti božji Besedi.

Poslušna vera je oblika, ki jo njegovo življenje prevzame v vsakem trenutku pred dejanjem

od Boga.

Devica posluša, živi v popolni harmoniji z božansko voljo; drži v srcu besede, ki prihajajo od Boga in jih sestavlja kot v mozaik, se jih nauči globlje razumeti (Luka 2,19-51).

Marija je velika vernica, ki se polna zaupanja postavi v božje roke in se prepusti svoji volji.

Ta skrivnost se stopnjeva, dokler ne doseže polne vpletenosti v odrešilno Jezusovo poslanstvo.

Kot je zatrdil drugi vatikanski koncil, je "Blažena Devica napredovala v romanju vere in zvesto držala svojo zvezo s Sinom do križa, kjer je ostala brez božanskega načrta (Janez 19,15:XNUMX), globoko trpeč z njo Samo rojstvo in povezanost z materinsko dušo pri žrtvovanju Njega, ljubeče privoljenje v usmrtitev žrtve, ki jo je ustvarila ona; in končno, s tem, ko je Jezus sam umrl na križu, je bila kot mati učencem dana s temi besedami: ženska, tukaj je tvoj sin. "

Od oznanjenja do križa je Marija tista, ki pozdravlja Besedo, ki je v njej postalo meso, in je v tišini smrti prišla do izraza.

Končno je ona, ki v svoje roke dobi podarjeno telo, ki je zdaj brez življenja, tistega, ki je resnično ljubil svoje "do konca" (Janez 13,1).

Zaradi tega se vsakič, ko se v evharistični liturgiji približamo Kristusovemu Telesu in Krvi, obrnemo tudi k njej, ki je s tem, ko se je popolnoma spoštovala, sprejela Kristusovo daritev za vso Cerkev.

Sinodski očetje so upravičeno zatrdili, da "Marija nagovarja sodelovanje Cerkve pri žrtvovanju Odkupitelja".

Ona je Brezmadežna, ki brezpogojno sprejema božji dar in se na ta način povezuje z delom odrešenja.

Marija iz Nazareta, ikona nastajajoče Cerkve, je vzor, ​​kako je vsak izmed nas poklican, da pozdravimo dar, ki ga je Jezus naredil zase v evharistiji.

MARIJO, VERJETNA VIRGINA

(Sveta Elizabeta Trojice)

O zvesta Devica, ostaneš noč in dan

v globoki tišini, v neučinkovitem miru,

v božji molitvi, ki nikoli ne preneha,

z dušo vse preplavljeno z večnimi sijaji.

Vaše srce kot kristal odraža Božansko,

Gost, ki živi tam, Lepotica, ki se nikoli ne postavi.

O Marija, privabiš nebesa in glej, da ti Oče daje svojo Besedo

da ste njegova mati,

in Duh ljubezni vas pokriva s svojo senco.

Trije pridejo k vam; vse nebo se vam odpira in spušča.

Obožujem skrivnost tega Boga, ki je utelešen v tebi, Devica Mati.

Mati Besede, povej mi svojo skrivnost po Gospodovem utelešenju,

tako kot na zemlji ste bili popolnoma pokopani v češčenju.

V neizprosnem miru, v skrivnostni tišini

prodrli ste v nerazložljivo,

ki nosi Božji dar v sebi.

Vedno me držite v božjem objemu.

To nosim v sebi

odtis tega Boga ljubezni.