Pobožnost Mariji: molitev za blagoslov naših družin

 

O Devica žalosti, prihajam prosit tvojo materinsko pomoč z zaupanjem hčerke / ali z zaupanjem, da sem uslišan. Ti, moja mati, si kraljica te hiše; samo tebi sem vedno vse zaupal in nikoli nisem bil zmeden.

Tudi tokrat, o Mati moja, klečeta pred svojimi koleni, prosim tvoje materinsko srce za milost, da ponovno združi mojo družino (ali: družino ...) za trpljenje in smrt tvojega božanskega Sina, za njeno najdragocenejšo kri in za njegov križ. Ponovno vas prosim za vaše materinstvo, za vaše bolečine in za solze, ki ste jih prelili za nas ob vznožju križa.

Moja mati, vedno te bom ljubil in dal te bom spoznati in ljubiti, tudi drugi.

Da me tvoja dobrota prisluhne. Naj bo.

Tri Ave Maria

Moja mati, moje zaupanje.

Odrešenje duše

1. Na tem svetu sem, da rešim svojo dušo. Zavedati se moram, da mi življenje ni bilo dano zato, ker iščeš uspeh ali zabavo, ker me prepuščaš brezdelju ali razvadam: pravi namen življenja je le rešiti svojo dušo. Nekoristno bi bilo posedovati tudi vso zemljo, če bi potem izgubil svojo dušo. Vsak dan vidimo, da si mnogi ljudje ne prizanašajo truda, da bi pridobili moč in bogastvo: a vsa ta prizadevanja bodo neuporabna, če ne bodo rešili svoje duše.

2. Rešitev duše je stvar, ki zahteva vztrajnost. Ni dobrina, ki jo je mogoče kupiti enkrat za vselej, ampak jo osvojimo z notranjo močjo, lahko pa jo tudi izgubimo, če se s preprosto mislijo oddaljimo od Boga. Da bi dosegli odrešenje, ni dovolj, da smo se v preteklosti dobro obnašali, ampak je treba v dobrem vztrajati do konca. Kako sem lahko tako prepričan, da se bom rešil? Moja preteklost je polna nezvestobe Božji milosti, moja sedanjost je nedoumljiva in moja prihodnost je vsa v Božjih rokah.

3. Končni rezultat mojega življenja je nepopravljiv. Če izgubim primer, se lahko pritožim; če zbolim, lahko upam, da bom ozdravel; ko pa je duša izgubljena, je izgubljena za vedno. Če pokvarim eno oko, mi vedno ostane drugo; če uničim svojo dušo, ni zdravila, ker je samo ena duša. Mogoče premalo razmišljam o tako temeljnem problemu ali pa premalo razmišljam o nevarnostih, ki mi grozijo. Če bi se v tem trenutku predstavil Bogu, kakšna bi bila moja usoda?

Zdrava pamet nam pravi, da se moramo potruditi, da zagotovimo odrešenje duše.

V ta namen bo najbolj modro, kar lahko storimo, da sledimo zgledu naše nebeške Matere. Gospa se je rodila brez izvirnega greha in torej brez vse človeške slabosti, ki je v nas prirojena; je polna milosti in v njej potrjena že od prvega trenutka svojega obstoja. Kljub temu se je skrbno izogibal vsaki človeški nečimrnosti, vsaki nevarnosti, vedno je živel pogubljeno, bežal je od časti in bogastva, skrbel le za to, da bi ustrezal milosti, izvajal vrline, pridobil zasluge za drugo življenje. Počutiti se je resnično zmeden ob misli, da ne le tako malo razmišljamo o odrešitvi duše, ampak se poleg tega nenehno in prostovoljno izpostavljamo resnim nevarnostim.

Posnemajmo Gospino zavzetost za težave duše, dajmo se pod njeno varstvo, da bi bolje upali na končno odrešenje. Brez strahu se soočamo s težavami, z zapeljevanjem lahkega življenja, s pretresom strasti. Resna in stalna Gospa predanost bi nas morala spodbujati, da se dejavno ukvarjamo z odrešenjem svojih duš.