Pobožnost Mariji: zgodovina v pozdravni molitvi

ZGODOVINA "POZDRAVNE MOLITVE"

iA pastirica z Bavarske dne 20 se je pasla s svojo čredo.

Pred njimi je bila podoba Madone, pred katero je deklica obljubila, da bo vsak dan recitirala devet rožnega venca.

Nad to regijo je nastala velika vročina in govedo ji ni dalo časa za molitev. Nato se ji je prikazala naša draga gospa in ji obljubila, da jo bo naučila molitve, ki bi imela enako vrednost kot recitacija devetih rožnega venca.

Dobil je nalogo, da gospo pouči drugim.

Pastirka pa je molitev in sporočilo obdržala do sebe do svoje smrti. Njegova duša po smrti ni mogla imeti miru; Bog ji je dal milost, da se manifestira in rekla je, da ne bo našla miru, če te molitve ne bo razkrila ljudem, saj se njena duša sprehaja.

Tako mu je uspelo doseči večni mir.
Spodaj poročamo, da spominjamo, da trikrat po rožnem vencu ustreza enakovredni zavezi devet rožnega venca:

"VELIKO MOLITEV"

(ponovi se trikrat po rožnem vencu)

Bog te pozdravlja, Marija. Bog te pozdravlja, Marija. Bog te pozdravlja, Marija.
O Marija, pozdravljam te 33.000 (triintrideset tisoč) krat,
ko vas je pozdravil nadangel sveti Gabrijel.
Veselje za vaše srce in tudi moje srce je, da vam je nadangel prinesel Kristusov pozdrav.
Ave, o Marija ...

Meditacija danes v četrtek

Pekel.
1. Pekel je kraj, ki ga božanska pravičnost usodi, da tiste, ki umrejo v smrtnem grehu, kaznuje z večnim mučenjem. Prva kazen, ki jo prekleti trpijo v peklu, je bolečina čutov, ki jih muči ogenj, ki strašno gori, ne da bi se kdaj zmanjšal. Ogenj v očeh, ogenj v ustih, ogenj v vsakem delu. Vsak čut trpi svojo bolečino. Oči so zaslepljene z dimom in temo, prestrašeni zaradi pogleda demonov in drugih prekletih. Ušesa, podnevi in ​​ponoči, slišijo samo neprekinjene krike, krike in bogokletja. Vonj močno trpi zaradi smradu tistega žvepla in gorečega bitumena, ki se zaduši. Usta muči zelo goreča žeja in pasja lakota: Et famem patiéntur ut canes. Bogati potapljač je sredi teh muk dvignil pogled proti nebu in z največjo milostjo prosil za majhno kapljico vode, da bi umiril vročino svojega jezika, in celo kapljico vode so mu zavrnili. Zato tisti nesrečniki, ki jih je zažgala žeja, ki jih je požrla lakota, ki jih je mučil ogenj, jok, krik in obup. O hudiča, hudiča, kako nesrečni so tisti, ki padejo v vaše globine! Kaj praviš, sin moj? če bi moral takoj umreti, kam bi šel? Če zdaj ne morete držati prsta nad plamenom sveče, če ne morete trpeti niti iskrice na roki, ne da bi kričali, kako lahko potem zdržite v teh plamenih za vse večne čase?

2. Upoštevaj tudi, moj sin, kesanje, ki ga bo čutila vest prekletih. Trpeli bodo pekel v spominu, v razumu; v oporoki. Neprestano se bodo spominjali, zakaj so se izgubili, to je zato, ker so želeli dati duha svoji strasti: ta spomin je tisti črv, ki nikoli ne umre: Vermis eorum non moritur. Spomnili se bodo časa, ki jim ga je dal Bog, da se spet rešijo pogube, dobrih zgledov svojih spremljevalcev, načrtovanih in neuresničenih namenov. Omislili si bodo pridige, ki so jih slišali, opozorila spovednika, dobre navdihe, da so morali zapustiti greh, in ko bodo videli, da ni več nobenega zdravila, bodo odnehali obupani kriki. Volja potem ne bo imela več ničesar od tega, kar si želi, nasprotno, trpela bo vsa zla. Končno bo razum razumel veliko dobro, ki ga je izgubil. Duša, ločena od telesa, se predstavi božanskemu dvoru, zazre božjo lepoto, pozna vso njegovo dobroto, skoraj za trenutek premišljuje o rajskem sijaju, morda celo sliši sladke pesmi Angelov in svetnikov. Kakšna bolečina, ko vidim, da je vse za vedno izgubljeno! Kdo se lahko kdaj upre takim mukam?

3. Moj sin, ki zdaj ne skrbi, da bi izgubil svojega Boga in nebesa, spoznal boš svojo slepoto, ko boš videl toliko svojih spremljevalcev bolj nevednih in revnejših kot zmaguješ in se veseliš v nebeškem kraljestvu, Bog pa te je preklel, da boš pregnan. stran od te blažene domovine, od njegovega uživanja, od družbe Blažene Device in svetnikov. Daj torej, pokaj; ne čakajte, da ne bo več časa: dajte se Bogu. Kdo ve, da to ni zadnji klic in da vas Bog, če se mu ne boste ujemali, ne bo zapustil in se ne bo pustil pasti v teh večnih mukah! Deh! Moj Jezus, reši me pekla! Poenis inférni me osvobodi, Domine!