Pobožnost Gospe: Marijina vera in upanje

Upanje se rodi iz vere. Bog nas z vero razsvetli do spoznanja njegove dobrote in svojih obljub, tako da se z upanjem dvignemo do želje, da bi ga posesti. Ker je torej imela Marija vrlino ugledne vere, je imela tudi vrlino izjemnega upanja, zaradi česar je z Davidom rekla: "Moje dobro je biti blizu Boga, svoje upanje polagati v Gospoda Boga" (Ps 72,28 ). Marija je bila tista zvesta zakonca Svetega Duha, o kateri je bilo rečeno: «Kdo je ta, ki prihaja iz puščave, poln užitkov, naslonjen na svojega ljubljenega? »(Ct 8,5 Volg.). Vstane iz puščave, pojasnjuje kardinal Giovanni Algrino, ker je bila vedno ločena od sveta, ki ga je imela za puščavo, in se je zato, ne zaupajoč niti bitjem niti lastnim zaslugam, popolnoma zanašala na božansko milost, v katero je zaupala edina, da bo vedno napredovala ljubezen do svojega Boga. Sveta Devica je pokazala, kako veliko je bilo njeno zaupanje v Boga, ko je opazila, da je njen sveti mož Jožef, ki ni upošteval načina njene čudovite nosečnosti, vznemirjen in je mislil, da jo bo zapustil: «Jožef ... se je odločil da jo pošljemo na skrivaj «(Mt 1,19). Kot smo že povedali, se mu je zdelo potrebno, da mu Marija razkrije skrito skrivnost. "Toda, pravi Kornelij Lapidu, Presveta Devica ni želela razkriti milosti, ki jo je prejela, in se je raje prepustila božji previdnosti, saj je zaupala, da bo Bog branil njeno nedolžnost in njen ugled." Izkazala je tudi svoje zaupanje v Boga, ko se je blizu rojstva videla, da je v Betlehemu izključena celo iz hotela za revne in zmanjšana na porod v hlevu: "Položila ga je v jasli, ker v hotelu ni bilo prostora zanje" (Lk 2,7).

Nato ni izrekla nobene pritožbene besede, toda popolnoma zapuščena v Bogu je zaupala, da ji bo pomagal pri tem sojenju. Božanska mati je znova pokazala svoje veliko zaupanje v božjo previdnost, ko je, sveti Jožef opozoril, da mora pobegniti v Egipt, iste noči stopila na tako dolgo pot v tujo in neznano državo, brez živil, brez denarja in brez česar koli drugega. spremstvo kot otroka Jezusa in njenega revnega moža: Jožef je "vstal, vzel otroka in njegovo mater ponoči s seboj in odšel v Egipt" (Mt 2,14). Marija je veliko bolj zaupala svoje zaupanje, ko je prosila Sina za milost vina za zakonca iz Kane. Na svoje besede: «Vina nimajo» je Jezus odgovoril: «Kaj hočeš od mene, ženska? Moja ura še ni prišla «(Jn 2,4). Zato se je zdelo jasno, da je bila njegova prošnja zavrnjena. Toda Devica, prepričana v božansko dobroto, je rekla služabnikom: "Naredite, kar vam reče", ker je bila prepričana, da ji bo Sin podelil milost. Pravzaprav je Jezus dal kozarce napolniti z vodo in jih nato spremenil v vino. Zato se naučimo od Marije popolnega zaupanja, predvsem glede našega večnega odrešenja, za katerega pa moramo, čeprav je naše sodelovanje potrebno, vseeno upati le od Boga, da ga bo milost pridobila, si zaupala svoje moči in ponavljala s apostol: »V njem lahko naredim vse, kar mi daje moč« (Fil 4,13). Moja sveta kraljica, duhovnik mi govori o tebi, da si mati upanja: "Mati ... svetega upanja" (Eccli [= Sir] 24,24 Volg.). Sveta cerkev mi o vas govori, da ste sami upanje: "Pozdravljeni, naše upanje". Kakšno upanje še iščem? Po Jezusu ste vsi moje upanje. Tako vas je poklical sveti Bernard, tako želim poklicati tudi vas: "Ves razlog za moje upanje". In vedno vam bom rekel s svetim Bonaventuro: "O odrešitev tistih, ki te prikličejo, reši me!"