Pobožnost Gospe: Moj bog, ker si me zapustil

Od poldneva naprej se je tema razširila po vsej zemlji do treh popoldne. In okoli tri ure je Jezus na glas zavpil: "Eli, Eli, lema sabachthani?" kar pomeni "Moj bog, moj bog, zakaj si me zapustil?" Matej 27: 45–46

Te Jezusove besede so morale globoko prebiti srce naše Blažene Matere. Približal se mu je, z ljubeznijo pogledal vanj, oboževal njegovo ranjeno telo, ki je bilo dano za svet, in občutil ta krik, ki izvira iz globine njegovega bitja.

"Moj bog, moj bog ..." Začne se. Medtem ko je naša Blažena Mati poslušala svojega sina, kako govori s svojim nebeškim Očetom, bi našla veliko uteho v svojem poznavanju svojega intimnega odnosa z Očetom. Bolje kot kdorkoli drug je vedel, da sta Jezus in Oče eno. Že večkrat ga je slišal govoriti na svojem javnem ministrstvu in tudi iz svoje materinske intuicije in vere je vedel, da je njegov Sin Očetov sin. In pred očmi ga je klical Jezus.

Toda Jezus je ves čas spraševal: "... zakaj ste me zapustili?" Stisk v njegovem srcu bi bil takoj, ko je začutil notranje trpljenje svojega Sina. Vedel je, da trpi veliko več bolečine, kot bi jo lahko povzročila katera koli telesna poškodba. Vedel je, da doživlja globoko notranjo temo. Njegove besede, ki jih je izrekel Križ, so potrdile vsako materino skrb.

Medtem ko je naša Blažena Mati vedno znova in znova v svojem srcu meditirala nad temi besedami svojega Sina, bo razumela, da sta Jezusovo notranje trpljenje, njegova izkušnja osamljenosti in duhovna izguba Očeta dar za svet. Njena popolna vera bi jo pripeljala do razumevanja, da Jezus vstopa v doživljanje samega greha. Čeprav je v vsakem pogledu popoln in brezgrešen, se je prepustil človeški izkušnji, ki izhaja iz greha: ločitev od Očeta. Čeprav se Jezus še nikoli ni ločil od Očeta, je vstopil v človeško izkušnjo te ločitve, da bi padlo človeštvo vrnilo Očetu usmiljenja na nebesih.

Meditiramo ob tem kriku bolečine, ki prihaja od našega Gospoda, vsi ga moramo poskušati izkusiti kot svojega. Naš jok je, za razliko od našega Gospoda, posledica naših grehov. Ko grešimo, se obrnemo nase in vstopimo v osamljenost in obup. Jezus je prišel uničiti te učinke in nas vrniti k Očetu v nebesih.

Danes razmislite o globoki ljubezni, ki jo je imel naš Gospod do vseh nas, ko je bil pripravljen izkusiti posledice naših grehov. Naša blažena mati, kot najbolj popolna mati, je bila s svojim Sinom na vsakem koraku in si je delila svojo notranjo bolečino in trpljenje. Čutil je to, kar čuti, in njegova ljubezen je bolj kot karkoli drugega izražala in podpirala nenehno in neomajno prisotnost nebeškega Očeta. Očetova ljubezen se je pokazala skozi njegovo srce, ko je ljubeče gledal svojega trpečega Sina.

Moja ljubeča mati, vaše srce je prebudila bolečina, medtem ko ste delili notranje trpljenje svojega Sina. Njen jok zapuščenosti je bil tisto, kar je izražalo njeno popolno ljubezen. Njegove besede so razkrile, da vstopa v posledice samega greha in dovoljuje, da Njegova človeška narava to doživi in ​​unovči.

Draga mati, bodi mi ob strani in začutij posledice mojega greha. Čeprav je bil tvoj sin popoln, nisem. Moj greh me pušča izolirano in žalostno. Naj me vaša materinska navzočnost v mojem življenju vedno spomni, da me Oče nikoli ne zapusti in me vedno povabi, naj se obrnem k njegovemu usmiljenemu Srcu.

Moj zapuščeni Gospod, vstopili ste v največjo agonijo, ki jo človek lahko vnese. Dovolili ste si, da izkusite posledice mojega greha. Daj mi milost, da se vsakič, ko grešim, obrnem k svojemu Očetu, da zaslužim posvojitev, ki jo je zame osvojil tvoj Križ.

Mati Marija, moli zame. Jezus, verjamem vate.