Današnja pobožnost: pomen krščanske modrosti in blaženstva

Gospod pravi: "Blagor tistim, ki so lačni in žejni pravičnosti, ker se bodo nasitili" (Mt 5). Ta lakota nima nič skupnega s telesno lakoto in ta žeja ne prosi za zemeljsko pijačo, ampak želi biti zadovoljna v dobro pravičnosti. Želi jo predstaviti v skrivnost vseh skritih dobrin in hrepeni po tem, da bi se napolnila s samim Gospodom.
Blagor duši, ki teži k tej hrani in gori od želje po tej pijači. Zagotovo si ne bi prizadeval, če sploh ne bi okusil njene sladkosti. Slišal je Gospoda, ki je rekel: "Okusite in poglejte, kako dober je Gospod" (Ps 33). Prejel je paket nebeške sladkobe. Pekla jo je ljubezen do najbolj čedne pohotnosti, tako da jo je, prezirajoč vse začasne stvari, povsem vnela želja po jedi in pitju pravičnosti. Izvedel je resnico tiste prve zapovedi, ki pravi: "Ljubite Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo" (Dt 9, 6; prim. Mt 5, 22; Mk 37, 12 ; Lk 30). Ljubiti Boga pravzaprav ni nič drugega kot ljubiti pravičnost. A tako kot je skrb za bližnjega povezana z božjo ljubeznijo, je tudi krepost usmiljenja združena z željo po pravičnosti. Zato Gospod pravi: "Blagor usmiljenim, ker bodo našli usmiljenje" (Mt 10).
Prepoznaj, kristjan, vzvišenost svoje modrosti in razumej, s katerimi doktrinami in metodami prideš in kakšne nagrade si imenovan! Kdor je usmiljen, hoče, da ste usmiljeni, in tisti, ki je pravičen, hoče, da ste pravični, tako da je Stvarnik zasijal v svojem bitju in zasijala Božja podoba, kot se odraža v ogledalu človeškega srca, oblikovanega po obliki modela . Vera tistih, ki jo resnično izvajajo, se ne boji nevarnosti. Če boste to storili, se vam bodo izpolnile želje in za vedno boste imeli dobrine, ki jih imate radi.
In ker bo za vas vse postalo čisto, boste po zaslugi miloščine dosegli tudi tisto blaženost, ki jo je Gospod takoj obljubil s temi besedami: "Blagor čistim v srcu, ker bodo videli Boga" (Mt 5).
Super, bratje, sreča je tistega, za katerega je pripravljena tako izjemna nagrada. Kaj torej pomeni imeti čisto srce, če ne čakati na doseganje zgoraj omenjenih vrlin? Kakšen um bi lahko dojel, kateri jezik bi lahko izrazil neizmerno srečo ob pogledu na Boga?
In vendar bo naša človeška narava dosegla ta cilj, ko se bo spremenila: to pomeni, da bo videla božanskost samo po sebi, ne več "kot v ogledalu ali zmedeno, ampak iz oči v oči" (1 Kor 13) ), kot je še nikoli ni mogel videti noben človek. Z neizrekljivo radostjo večnega premišljevanja bo dosegel »tiste stvari, ki jih oko ni videlo, niti uho ni slišalo niti niso kdaj vstopile v človekovo srce« (12 Kor 1).