Pobožnost za sveto srce: meditacija 21. junija

ČVELOST JESUSA

21 DAY

Oče naš.

Poziv. - Srce Jezusovo, žrtev grešnikov, usmili se nas!

Namera. - Popravilo za moško in žensko mladino.

ČVELOST JESUSA
Srce Jezusovo se predstavlja svetu ne le kot vzor blaženosti, ampak tudi ponižnosti. Ti dve vrlini sta nerazdružljivi, tako da je ponižen tudi kdo, ki je kroten, medtem ko je nestrpen, ponavadi ponosen. Od Jezusa se učimo biti ponižni po srcu.

Odkupitelj sveta, Jezus Kristus, je zdravnik duš in je s svojo Inkarnacijo hotel ozdraviti rane človeštva, še posebej ponos, ki je korenina

vsak greh in hotel je dati zelo svetle primere ponižnosti, celo reči: Uči se od mene, da sem ponižen od Srca!

Razmislimo malo o velikem zlu, ki ga predstavlja ponos, da bi ga odvrnili in nas povabili v ponižnost.

Ponos je pretirana samozavest; gre za neurejeno željo po lastni odličnosti; je želja, da bi se pojavili in pritegnili spoštovanje drugih; je iskanje človeške pohvale; gre za malikovanje lastne osebe; gre za vročino, ki ne daje miru.

Bog sovraži ponos in ga neizprosno kaznuje. Luciferja in mnoge druge Angele je izgnal iz raja, zaradi česar so jih postavili žerjavice pekla; iz istega razloga je kaznoval Adama in Evo, ki sta pojedla prepovedano sadje, v upanju, da bosta postala podobna Bogu.

Ponosno osebo sovražijo Bog in tudi moški, ker jih, medtem ko so vrhunski, občudujejo in jih privlači ponižnost.

Duh sveta je duh ponosa, ki se manifestira na tisoč načinov.

Duh krščanstva pa vse zaznamuje ponižnost.

Jezus je najbolj popoln model ponižnosti, spušča se onkraj besed, pusti si nebesno slavo in postane Človek, da živi v skrivališču slabe trgovine in sprejema vse vrste ponižanja, zlasti v Strasti.

Ljubimo tudi ponižnost, če želimo ugajati Presvetemu Srcu, in jo prakticiramo vsak dan, saj se vsak dan pojavljajo priložnosti.

Ponižnost je v tem, da nas cenimo za to, kar smo, to je mešanico bede, fizičnega in moralnega in v pripisovanju Bogu časti nekaj dobrega, ki ga najdemo v nas.

Če razmislimo o tem, kdo v resnici smo, bi nas to malo stalo, da bi bili ponižni. Ali imamo kakšno bogastvo? Ali smo jih podedovali in to ni naša zasluga; ali smo jih kupili, kmalu pa jih bomo morali zapustiti.

Ali imamo telo? Toda koliko fizičnih stisk! ... Zdravje je izgubljeno; lepota izgine; čaka na truplo trupla.

Kaj pa inteligenca? O, kako omejeno! Kako malo človeškega znanja je pred spoznanjem vesolja!

Volja je nato nagnjena k zlu; vidimo dobro, cenimo in kljub temu se držimo zla. Danes greh odpušča, jutri je noro storjen.

Kako smo lahko ponosni, če smo prah in pepel, če nismo nič, če smo pred božansko pravičnostjo negativne številke?

Ker je ponižnost temelj vsake kreposti, bhakte Presvetega Srca naredijo vse, da bi to uresničevali, saj kot Jezus ne more ugajati, če nima čistosti, je ponižnost telesa, zato tudi ne lahko ugodi brez ponižnosti, kar je čistost duha.

Sama poizkušamo ponižnost, ne poskušamo se prikazati, ne poskušamo pridobiti človeške pohvale, takoj zavračamo misli ponosa in zaman samozadovoljstva, pravzaprav z dejanjem notranje ponižnosti, kadar čutimo misel na ponos. Pustite željo po izvrstnosti.

Z drugimi smo ponižni, nikogar ne preziramo, ker tisti, ki obupajo, kažejo, da imajo veliko ponosa. Ponižni se usmili in prekriva napake drugih.

Naj se do vraga in zaposlenih ne ravna s ponosom.

Boje ljubosumja, ki je najnevarnejša hči ponosa.

Ponižanja sprejmemo v tišini, brez opravičila, kadar to nima posledic. Kako Jezus blagoslavlja tisto dušo, ki sprejema ponižanje v tišini, za svojo ljubezen! Pred sodišči ga posnema v svoji tišini.

Ko dobimo nekaj pohvale, naj se bogu ponudi slava in notranje ponižno dejanje.

V odnosu do Boga vadite več kot vso ponižnost. Duhovni ponos je zelo nevaren. Ne cenite sebe boljšega od drugih, ker je Gospod Sodnik src; prepričamo se, da smo grešniki, sposobni vsakega greha, če nas Bog s svojo milostjo ni podprl. Tisti, ki vstanete, pazite, da ne padejo! Tisti, ki imajo duhovni ponos in verjamejo, da imajo veliko vrline, se bojijo resnih padcev, ker bi Bog lahko upočasnil njegovo milost in dovolil, da bi padla v ponižujoče grehe! Gospod se upira ponosnim in jih ponižuje, ko se približa ponižnim in jih povzdigne.

PRIMER
Božanska grožnja
Pred tem, ko so prejeli Svetega Duha, so bili apostoli zelo nepopolni in so v zvezi s ponižnostjo pustili nekaj zaželenega.

Niso razumeli primerov, ki jim jih je dal Jezus, in lekcije o ponižnosti, ki so izvirale iz njegovega božanskega srca. Ko jih je Gospodar poklical blizu njega in jim rekel: Veste, da knezi narodov vladajo nad njimi in veliki izvajajo oblast nad njimi. Toda med vami ne bo tako; raje, kdor želi postati večji med vami, je vaš minister. In kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vaš služabnik, kot Sin človekov, ki ni prišel, da bi bil služen, ampak da bi služil in dal svoje življenje v odrešitev mnogih (sv. Matej, XX - 25) .

Čeprav se v šoli božanskega učitelja apostoli niso takoj oddaljili od duha ponosa, dokler niso zaslužili očita.

Nekega dne so se približali mestu Kafarnaum; izkoristivši to, da je bil Jezus malo stran in mislil, da jih ne posluša, so postavili vprašanje: kdo od njih je največji. Vsak je nosil razloge za svojo prvobitnost. Jezus je vse slišal in molčal, žalosten, da njegovi bližnji prijatelji še niso cenili njegovega duha ponižnosti; ko pa so prispeli v Kafarnaum in vstopili v hišo, jih je vprašal: O čem ste govorili na poti?

Apostoli so razumeli, zardevali in molčali.

Nato je Jezus sedel, vzel otroka, ga postavil v njihovo sredino in potem, ko ga je objel, rekel: Če se ne spremenite in postanete kot otroci, ne boste vstopili v nebeško kraljestvo! (Matej, XVIII, 3). To je grožnja, ki jo Jezus predstavlja ponosnim: da jih ne bi sprejel v raj.

Folija. Razmislite o svoji ničvrednosti in se spomnite dneva, ko bomo mrtvi v krsti.

Ejakulacija. Srce Jezusovo, daj mi prezir do nečimrnosti sveta!