Dnevnik Padre Pio: 11. marec

Pismo očetu Avguštinu z dne 12. marca 1913: "... Slišite, oče, pravične očitke našega najslajšega Jezusa:" S koliko hvaležnosti se mi povrne ljubezen do moških! Bil bi jih manj užaljen, če bi jih imel manj rad. Moj oče jih noče več trpeti. Rad bi jih nehal ljubiti, toda ... (in tu je Jezus molčal in vzdihnil, nato pa je nadaljeval), ampak žal! Moje srce je ustvarjeno za ljubezen! Strahopetni in šibki moški ne izvajajo nasilja, da bi premagali skušnjave, ki pravzaprav navdušijo nad njihovimi krivicami. Moje najljubše duše, preizkušene, mi ne uspejo, šibki se prepustijo obupu in obupu, močni se postopoma sprostijo. Ostanem samo ponoči, podnevi le v cerkvah. Ni jim več mar za zakrament oltarja; nihče ne govori o tem zakramentu ljubezni; in celo tisti, ki o tem govorijo žal! s koliko ravnodušnosti, s kakšno hladnostjo. Moje srce je pozabljeno; nikogar več ne skrbi za mojo ljubezen; Vedno sem žalosten. Moj dom je postal za mnoge zabaviščno gledališče; tudi moji ministri, ki sem jih vedno smatral z naklonjenostjo in ki jih imam rad kot zenico svojega očesa; potolažili naj bi moje srce, polno grenkobe; pomagali bi mi pri odrešenju duš, toda kdo bi verjel? Od njih moram prejemati nehvaležnost in nevednost. Vidim, sine moj, veliko takih, ki ... (tu se je ustavil, soki so mu stegnili grlo, na skrivaj je zajokal), da me pod hinavskimi lastnostmi izdajajo s požrtvovalnimi obhajili, poteptanjem luči in silami, ki jim jih nenehno dajem ... ".

Današnje razmišljanje
Najraje bi imel tisoč križev, res bi bil vsak križ zame sladek in lahek, če ne bi imel tega dokaza, se pravi, da bi v svojih operacijah vedno čutil negotovost, da bi bil prijeten Gospodu ... Boleče je živeti tako ...
Odstopim sam, a odstop, moj fiat se zdi tako hladen, zaman! ... Kakšna skrivnost! Jezus mora o tem razmišljati sam.