Božansko usmiljenje: misel svete Faustine danes, 16. avgusta

1. Posnemite Gospodovo usmiljenje. — Danes mi je Gospod rekel: »Hčerka moja, poglej moje usmiljeno srce in pomnoži njegovo usmiljenje v svojem srcu, da ga ti, ki svetu oznanjaš moje usmiljenje, sama zažgeš za duše«.

2. Podoba usmiljenega Zveličarja. — »S to podobo bom podelil nešteto milosti, a nujno je, da služi tudi opominjanju praktičnih potreb usmiljenja, kajti vera, tudi zelo močna, ne koristi, če je prikrajšana za dela«.

3. Nedelja Božjega usmiljenja. — »Druga velikonočna nedelja je dan, določen za praznik, ki ga želim slovesno obhajati, a tega dne se mora v vaših dejanjih pokazati tudi usmiljenje«.

4. Veliko moraš dati. — »Hči moja, želim, da se tvoje srce zgleduje po meri mojega usmiljenega srca. Moje usmiljenje mora prekipevati od vas. Ker ste veliko prejeli, veliko dajete tudi drugim. Dobro premislite o teh mojih besedah ​​in jih nikoli ne pozabite.

5. Vsrkavam Boga — Želim se poistovetiti z Jezusom, da bi se popolnoma izročil drugim dušam. Brez njega se ne bi upala niti približati drugim dušam, saj dobro vem, kakšna sem osebno, a vsrkavam Boga, da ga lahko dajem drugim.

6. Tri stopnje usmiljenja. — Gospod, hočeš, da izvajam tri stopnje usmiljenja, kakor si me ti naučil:
1) Delo usmiljenja, ne glede na to, duhovno ali telesno.
2) Beseda milosti, ki jo bom uporabljal predvsem takrat, ko ne bom mogel operirati.
3) Molitev usmiljenja, ki jo bom vedno znal uporabiti tudi takrat, ko bom zamudil priložnost za delo ali za besedo: molitev vedno seže tudi tja, kjer je drugače nemogoče priti.

7. Hodil je in delal dobro. — Karkoli je Jezus delal, je delal dobro, kakor piše v evangeliju. Njegov zunanji odnos je prekipeval od dobrote, usmiljenje je vodilo njegove korake: sovražnikom je kazal razumevanje, vsem prizanesljivost in vljudnost; dajal je pomoč in tolažbo ubogim. Predlagal sem, da bi v sebi zvesto odseval te Jezusove lastnosti, četudi bi me to veliko stalo: »Tvoj trud je dobrodošel, hči moja!«.

8. Ko odpuščamo. Bolj smo podobni Bogu, ko odpuščamo bližnjim. Bog je ljubezen, dobrota in usmiljenje. Jezus mi je rekel: »Vsaka duša mora v sebi odsevati moje usmiljenje, še posebej duše, ki so predane redovnemu življenju. Moje srce je polno razumevanja in usmiljenja do vseh. Srce vsake moje neveste mora biti podobno mojemu. Usmiljenje mora teči iz njenega srca; če ne bi bilo tako, je ne bi priznal za svojo ženo.'

9. Brez usmiljenja je žalost. — Ko sem bil doma, da bi pazil svojo bolno mamo, sem srečal veliko ljudi, ker so me vsi hoteli videti in se ustaviti ter poklepetati z menoj. Poslušal sem vse. Povedali so mi o svojih žalostih. Spoznal sem, da ni srečnega srca, če ne ljubi Boga in drugih iskreno. Zato me ni presenetilo, da je bilo toliko teh ljudi, tudi če niso bili slabi, žalostnih!

10. Zamenjava ljubezni. »Nekoč sem privolil v strašno skušnjavo, ki jo je mučil eden od naših učencev: skušnjavo po samomoru. Trpel teden dni. Po teh sedmih dneh ji je Jezus podelil svojo milost in od tistega trenutka sem lahko tudi jaz nehal trpeti. Bile so strašne muke. Od takrat pogosto prevzemam nase trpljenje, ki pesti naše študente. Jezus mi dovoli in dovolijo mi tudi moji spovedniki.