Božansko usmiljenje: misel Božička Faustine danes, 14. avgusta

20. Petek leta 1935. - Bil je večer. Sem se že zaprl v svoji celici. Videla sem angela, ki izvršuje Božji gnev in začel sem prositi Boga za svet z besedami, ki sem jih notranje slišal. Večnemu Očetu sem ponudil: "Telo, kri, duša in božanskost njegovega najljubšega Sina, v izteku za naše grehe in za ves svet". Prosil sem za usmiljenje za vse, "v imenu njegove mučne strasti".
Naslednji dan, ko sem vstopil v kapelo, sem v sebi slišal te besede: "Vsakič, ko vstopite v kapelo, iz praga recitirajte molitev, ki sem jo včeraj učil." Navajal sem, da sem imel molitev, prejel sem naslednje navodilo: «Ta molitev služi za pomiritev mojega zgražanja, recitirali jo boste na vencu rožnega venca, ki ga običajno uporabljate. Začeli boste z Očetom, izrekli boste to molitev: "Večni Oče, ponujam vam telo, kri, dušo in božanstvo vašega ljubljenega Sina in našega Gospoda Jezusa Kristusa v izteku naših grehov in vseh sveta." . O drobnih zrnih Ave Marije boste desetkrat zapored govorili: "Zaradi njegove mučne strasti se usmili nas in vsega sveta". Kot zaključek boste trikrat recitirali to priklic: "Sveti Bog, Sveti Močni, Sveti nesmrtni, usmili se nas in vsega sveta" ".

21. Obljube. - «Nenehno recitirajte kapelko, ki sem jo učil vsak dan. Kdor ga recitira, se bo ob uri smrti našel v veliko usmiljenje. Duhovniki jo predlagajo tistim, ki so v grehu, kot rešilno mizo. Tudi najbolj odkrit grešnik, če to kapljo recitirate celo enkrat, mi bo pomagal iz usmiljenja. Želim si, da bi ga vedel ves svet. Zahvalil se bom, da človek sploh ne more razumeti vseh, ki zaupajo v moje usmiljenje. V življenje in še bolj v uri smrti bom objemala duše, ki bodo recitirale to kapo ».

22. Prva duša je rešila. - Bil sem v sanatoriju v Pradniku. Sredi noči sem se nenadoma prebudil. Spoznal sem, da duša nujno potrebuje nekoga, ki bi molil zanjo. Šel sem na vozni pas in zagledal osebo, ki je že vstopila v agonijo. Kar naenkrat sem notranje zaslišal ta glas: "Recitiraj klanec, ki sem te ga naučil." Stekel sem po rožni venec in, klečeč zraven mučne, sem recitiral kapelico z vso vnemo, ki sem jo bil sposoben. Nenadoma je umirajoči odprl oči in me pogledal. Moja šalica še ni bila končana in tisti osebi je že potekel rok trajanja s posamično vedrino, ki je bila naslikana na obrazu. Gospoda sem goreče prosil, naj izpolni obljubo, ki mi jo je dal glede kapele, in dal mi je vedeti, da se je ob tej priložnosti držal. Bila je prva rešena duša zahvaljujoč tej Gospodovi obljubi.
Ko se vrnem v svojo majhno sobo, sem slišal te besede: «V uri smrti bom branil kot svojo slavo vsako dušo, ki bo recitirala kapelico. Če jo bo drugi recitiral umirajočemu človeku, bo zanj dobil enako odpuščanje ».
Ko recimo recimo kaplet ob postelji umirajočega, se Božji gnev umiri in usmiljenje, ki nam je neznano, zaobjame dušo, ker je božansko Bitje globoko ganjeno s ponovnim izvajanjem boleče strasti svojega Sina.