Božansko usmiljenje: Sveta Faustina nam govori o milosti sedanjega trenutka

1. Grozna vsakdanja sivina. - Začela se je strašna dnevna sivina. Slovesni trenutki praznikov so minili, božja milost pa ostaja. Neprestano sem z Bogom združen, Živim uro za uro. Sedanji trenutek želim izkoristiti tako, da zvesto spoznam, kaj mi ponuja. Z neomajnim zaupanjem se zanašam na Boga.

2. Od prvega trenutka, ko sem te spoznal. - Usmiljeni Jezus, s kakšno željo si hitel proti Gornji sobi, da bi posvetil hostijo, ki naj bi postala moj vsakdanji kruh! Jezus, hotel si se polastiti mojega srca in stopiti svojo živo kri z mojo. Jezus, naj delim vsak trenutek božanskosti tvojega življenja, naj tvoja čista in velikodušna kri z vso močjo bije v mojem srcu. Naj moje srce ne pozna druge ljubezni razen tvoje. Od prvega trenutka, ko sem te spoznal, te ljubim. Le kdo bi lahko ostal ravnodušen ob breznu usmiljenja, ki izvira iz tvojega srca?

3. Preobrazi vsako sivino. - Bog je tisti, ki napolnjuje moje življenje. Z njim grem skozi vsakdanje, sive in naporne trenutke, zaupam vanj, ki se v mojem srcu trudi spremeniti vsako sivino v mojo osebno svetost. Tako lahko postanem boljši in postanem prednost za vašo Cerkev s svetostjo posameznika, saj vsi skupaj tvorimo en vitalni organizem. Zato se trudim, da bi zemlja mojega srca obrodila dobre sadove. Četudi se to tu spodaj nikoli ni videlo človeškemu očesu, se bo vseeno nekega dne videlo, da so se in se bodo hranile mnoge duše z mojimi sadovi.

4. Sedanji trenutek. - O Jezus, želim živeti v sedanjem trenutku, kot da je zadnji v mojem življenju. Želim si, da bi služil tvoji slavi. Želim, da je zame pridobitev. Na vsak trenutek želim gledati z vidika svoje gotovosti, da se nič ne zgodi brez božje volje.

5. Trenutek, ki mine pod vašimi očmi. - Moje najvišje dobro, s teboj moje življenje ni ne monotono ne sivo, ampak pestro kot vrt dišečih rož, med katerimi se tudi sam sram izbiram. So zakladi, ki jih vsak dan nabiram v izobilju: trpljenje, ljubezen do bližnjega, ponižanja. Odlična stvar je znati ujeti trenutek, ki ti uleti pod očmi.

6. Jezus, zahvaljujem se ti. - Jezus, zahvaljujem se ti za majhne in nevidne vsakodnevne križe, za težave skupnega življenja, za nasprotovanje mojim projektom, za slabo interpretacijo mojih namenov, za ponižanja, ki me prejemajo od drugih, za krutih načinov, s katerimi me obravnavajo, zaradi krivičnih sumov, zaradi slabega zdravja in izčrpanosti moči, zaradi odrekanja lastni volji, zaradi izničenja lastnega jaza, zaradi pomanjkanja priznanja v vsem, zaradi ovirati vse načrte, ki sem jih pripravil. Jezus, zahvaljujem se ti za notranje trpljenje, za suhost duha, za tesnobe, strahove in negotovosti, za temo različnih preizkušenj v duši, za težko izrazljive muke, zlasti tiste, v katerih ni eden me razume, za bridko muko in za smrtno uro.

7. Vse je darilo. - Jezus, zahvaljujem se ti, da si pred menoj izpil grenko skodelico, ki mi jo ponujaš že sladkano. Glej, približal sem se svojim ustnicam tej kelihi tvoje svete volje. Naj bo to, kar je tvoja modrost določila pred vsemi veki. Želim popolnoma izprazniti skodelico, ki mi je bila vnaprej namenjena. Takšna predestinacija ne bo predmet mojega pregleda: moje zaupanje leži v neuspehu vseh mojih upov. V tebi, Gospod, je vse dobro; vse je darilo iz srca. Ne maram tolažbe kot grenkobe, niti grenkobe pred tolažbo: zahvaljujem se ti, Jezus, za vse. Z veseljem upiram svoj pogled vate, nedoumljivi Bog. V tem edinstvenem obstoju prebiva moj duh in tu se počutim kot doma. O neustvarjena lepota, kdor te je poznal le enkrat, ne more ljubiti ničesar drugega. V sebi najdem prepad in nihče razen Boga ga ne more zapolniti.

8. V Jezusovem duhu - Čas boja tukaj spodaj še ni končan. Nikjer ne najdem popolnosti. Vendar prodiram v Jezusovega duha in opazujem njegovo delovanje, katerega sintezo najdemo v evangeliju. Tudi če bi živel tisoč let, ne bom niti malo izčrpal njegove vsebine. Ko me prevzame malodušje in me dolgočasi monotonost mojih dolžnosti, se spomnim, da je hiša, kjer sem, v službi Gospodu. Tukaj nič ni majhno, ampak slava Cerkve in napredek drugih duš sta odvisna od dejanja majhnega pomena, izvedenega z namenom, ki jo bo povzdignil. Nič malega torej ni.

9. Samo sedanji trenutek nam pripada. - Trpljenje je največji zaklad na zemlji: z njim se duša očisti. Prijatelj se pozna v nesrečah; ljubezen se meri s trpljenjem. Če bi trpeča duša vedela, kako zelo jo Bog ljubi, bi umrla od veselja. Prišel bo dan, ko bomo vedeli, koliko je vredno trpeti, a takrat ne bomo mogli več trpeti. Samo sedanji trenutek nam pripada.

10. Bolečina in veselje. - Ko veliko trpimo, imamo velike možnosti, da Bogu pokažemo, da ga ljubimo; ko malo trpimo, so možnosti, da bi čutili svojo ljubezen do njega, majhne; ko sploh ne trpimo, se naša ljubezen nikakor ne kaže niti velika niti popolna. Z Božjo milostjo lahko dosežemo točko, ko se trpljenje za nas spremeni v užitek, ker je ljubezen sposobna upravljati takšne stvari v duši.

11. Nevidne vsakodnevne žrtve. - Navadni dnevi, polni sivine, gledam te kot žur! Kako prazničen je ta čas, ki v nas rojeva večne zasluge! Dobro razumem, kakšno korist so imeli svetniki od tega. Drobne, nevidne vsakdanje daritve, zame ste kakor poljske rože, ki jih mečem po stopinjah Jezusa, svojega ljubljenega. Te malenkosti pogosto primerjam z junaškimi vrlinami, saj je za njihovo dosledno uresničevanje res potrebno junaštvo.