Nepojasnjeno celjenje Silvije Busi v Međugorju

Ime mi je Silvia, stara sem 21 let in sem iz Padove. 4. oktobra 2004, pri 16 letih, sem ugotovil, da v nekaj dneh ne morem več hoditi in sem bil prisiljen bivati ​​v invalidskem vozičku. Vsi rezultati kliničnih testov so bili negativni, vendar nihče ni vedel, kdaj in če bom spet začel hoditi. Sem edini otrok, imel sem normalno življenje, nihče ni pričakoval, da bom moral iti skozi tako težke in boleče trenutke. Moji starši so vedno molili in prosili Gospino pomoč, da nas ne bi pustila pri miru v tej mučni preizkušnji. V naslednjih mesecih pa sem se poslabšala, shujšala sem in začeli so se epileptični napadi. Januarja je mama stopila v stik z duhovnikom, ki je sledil molitveni skupini, zelo predani Gospe, in vsi trije smo vsak petek hodili na rožni venec, mašo in češčenje. Nekega večera tik pred veliko nočjo, ko je bila služba končana, se je približala gospa in mi v roke položila Gospino medaljo in mi povedala, da je bila blagoslovljena med prikazovanjem v Međugorju, imela je le eno, toda v tistem trenutku je verjela da jo najbolj potrebujem. Vzel sem ga in takoj, ko sem prišel domov, sem ga dal okoli vratu. Po počitnicah sem poklical ravnatelja svoje šole in imel sem programe razreda, ki sem ga obiskoval, tretjo znanstveno srednjo šolo in v mesecih april in maj sem študiral. Vmes so me maja starši začeli vsak dan peljati k rožnemu vencu in sveti maši. Sprva sem to čutil kot obveznost, potem pa sem začel tudi sam želeti iti, ker sem, ko sem bil tam in molil, našel nekaj tolažbe v napetosti, ki jo je povzročilo dejstvo, da nisem mogel početi stvari, kot moji drugi vrstniki.

V prvi polovici junija sem v šoli opravljala izpite, jih opravila in v ponedeljek, 20. junija, ko mi je fiziologinja rekla, da mora spremljati mamo v Međugorje, sem jo nagonsko vprašala, če me lahko vzame s seboj! Odgovorila mi je, da bo poizvedovala in po treh dneh sem bil že z očetom na avtobusu za Međugorje! Prispel sem zjutraj v petek, 24. junija 2005; čez dan smo sledili vsem službam in imeli sestanek z vizionarjem Ivanom, takim, ki bi se pozneje pojavil na gori Podbrodo. Zvečer, ko so me vprašali, ali bi rad šel na goro, sem zavrnil razlago, da invalidski voziček na gori ne more iti gor in nisem hotel motiti drugih romarjev. Rekli so mi, da ni težav in da se bodo spremenili, zato smo pustili invalidski voziček ob vznožju gore in me pobrali, da me je peljal na vrh. Bilo je polno ljudi, vendar smo se uspeli prebiti.

Ko sem prišel blizu kipa Madone, so me prisilili in začel sem moliti. Spominjam se, da nisem molil zame, nikoli nisem prosil za milost, da bi lahko hodil, ker se mi je zdelo nemogoče. Molil sem za druge, za ljudi, ki so takrat boleli. Spominjam se, da sta tisti dve uri molitve odleteli; molitev, ki sem jo res naredil s srcem. Tik pred prikazovanjem mi je vodja moje skupine, ki je sedel poleg mene, rekel, naj vprašam vse, kar hočem pri Gospe, da bo šla dol z neba na zemljo, bi bila tam, pred nami in bi vsem prisluhnila enako. Nato sem prosila, da imam moči sprejeti invalidski voziček, stara sem bila 17 let in prihodnost v invalidskem vozičku me je vedno močno prestrašila. Pred 22.00. uro je bilo deset minut tišine in med molitvijo me je pritegnil obliž svetlobe, ki sem ga zagledal na levi strani. Bila je lepa, spokojna, slaba svetloba; za razliko od bliskavic in bakel, ki so se neprestano vklapljale in izklapljale. Okoli mene je bilo še veliko drugih ljudi, toda v tistih trenutkih je bilo vse temno, obstajala je samo tista svetloba, ki me je skoraj ustrašila in večkrat sem odvzela pogled, toda iz kota očesa je bilo to neizogibno glej. Po prikazovanju vizionarskemu Ivanu je svetloba izginila. Po prevodu Gospinega sporočila v italijanščino sta me pripeljala dva človeka iz moje skupine in sem padla nazaj, kot da sem zdržala. Padel sem in udaril po glavi, vratu in hrbtu teh kamnov in nisem naredil niti najmanjše praske. Spominjam se, kot da bi bil na mehki, prijetni vzmetnici, ne na tistih trdih in kotnih kamnih. Slišal sem zelo sladek glas, ki me je pomiril, pomiril, kot da me je srkal. Takoj so mi začeli metati vodo in rekli so mi, da so se ljudje in nekateri zdravniki, ki so poskušali začutiti moj utrip in dihati, ustavili, a nič, ni bilo znakov življenja. Po petih do desetih minutah sem odprl oči, zagledal sem očeta, da joka, a prvič v 9 mesecih sem čutil noge in se tako vdrl v solze, rekel sem trepetajoč: "Ozdravljen sem, hodim!" Vstala sem, kot da je najbolj naravno; takoj so mi pomagali, da sem se spustil s planine, ker sem bil zelo vznemirjen in so se bali, da se bom poškodoval, ko pa sem prišel do vznožja Podbroda, ko so se približali invalidskemu vozičku, sem ga zavrnil in od tega trenutka sem začel hoditi. Naslednje jutro ob 5.00 sem sam z nogami plezal na Križevca.

Prve dni, ko sem hodil, so mi mišične noge oslabile in atrofirale paralizo, vendar se nisem bal padca, ker sem se počutil podprtega z nevidnimi nitmi za sabo. V Medugorje še nisem odšel v invalidskem vozičku, misleč, da bi se lahko vrnil z nogami. Prvič sem šel tja, čudovito je bilo ne le zaradi milosti, ki sem jo prejel, ampak zaradi vzdušja miru, mirnosti, vedrine in velikega veselja, ki ga dihaš tam. Na začetku nisem nikoli pričal, ker sem bil veliko bolj sramežljiv kot zdaj in takrat sem imel čez dan številne epileptične krize, tako da septembra 2005 nisem mogel nadaljevati obiskovanja četrte srednje šole. Konec februarja 2006 je oče Ljubo prišel na molitveni sestanek v Piossasco (TO) in me prosil, naj grem in pričam. Malo sem se obotavljal, a na koncu sem šel; Pripovedal sem in molil S. Rosario. Preden sem odšel, me je oče Ljubo blagoslovil in nekaj trenutkov molil nad mano; v nekaj dneh so vse krize popolnoma izginile. Moje življenje se je zdaj spremenilo in to ne samo zato, ker sem fizično ozdravljen. Zame je bila največja milost odkriti vero in vedeti, koliko ljubezni imata Jezus in Gospa do vsakega od nas. S spreobrnjenjem je tako, kot da je Bog vžgal ogenj v meni, ki ga je treba nenehno negovati z molitvijo in evharistijo. Takrat nas bo pihal nekaj vetra, če pa je dobro nahranjen, se ta ogenj ne bo ugasnil in neskončno se zahvaljujem Bogu za to neizmerno darilo! Zdaj se v moji družini srečujemo z vsako težavo, s katero se spopadamo z rožnega venca, da vsak dan molimo vse tri skupaj. Doma smo bolj spokojni, srečni, ker vemo, da je vse po božji volji, v katero imamo popolno zaupanje in smo izjemno veseli, da nas vodita on in Gospa. S tem pričevanjem se želim zahvaliti in pohvaliti Gospe in Jezusu tudi za duhovno spreobrnjenje, ki se je zgodilo v moji družini, in za občutek miru in veselja, ki nam ju dajejo. Iskreno upam, da bo vsak izmed vas čutil ljubezen do Gospe in do Jezusa, ker je zame to najlepša in najpomembnejša stvar v življenju.