Nasvet danes, 1. septembra 2020, San Cirillo

Bog je duh (Jn 5); kdor je duh, je ustvaril duhovno (...), v preprosti in nerazumljivi generaciji. Sin sam je o Očetu rekel: "Gospod mi je rekel: Ti si moj Sin, danes sem te rodila" (Ps 24). Danes ni nedavno, ampak večno; danes ni v času, ampak pred vsemi stoletji. "Iz naročja zore kot rosa sem te rodila" (Ps 2: 7). Verujte torej v Jezusa Kristusa, Sina živega Boga, a edinorojenega Sina po evangelijski besedi: "Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega sina, da ne bi kdorkoli verjel vanj, umrl , ampak imajo večno življenje "(Jn 110, 3). (...) Janez o njem govori naslednje: "Videli smo njegovo slavo, slavo kot edinorojenca Očetovega, polnega milosti in resnice" (Jn 3, 16).

Zato so tudi sami demoni, ki so trepetali pred njim, vzklikali: «Dovolj! kaj imamo s tabo, Jezus iz Nazareta? Ti si Sin živega Boga! Zato je Božji Sin po naravi in ​​ne le s posvojitvijo, saj se je rodil od Očeta. (…) Oče, pravi Bog, je rodil Sina, ki je podoben njemu, pravega Boga. (…) Oče je sina generiral drugače kot duh pri ljudeh; kajti duh v nas ostaja, medtem ko beseda, ko je enkrat izgovorjena, izgine. Vemo, da je bil Kristus ustvarjen kot »živa in večna Beseda« (1 Pt 1), ki se ne samo izgovarja z ustnicami, ampak je natančno rojen od Očeta, večno, neizrekljivo, iste narave kot Oče: »Na začetku je bila Beseda in Beseda je bil Bog «(Jn 23). Beseda, ki razume Očetovo voljo in dela vse po njegovem ukazu; Beseda, ki prihaja iz nebes in gre spet navzgor (prim. Iz 1,1); (…) Beseda, polna oblasti, ki vsebuje vse, kajti »Oče je vse dal v Sinove roke« (Jn 55,11).