Lourdesovo sporočilo svetu: svetopisemski smisel prividov

18. februar 1858: izredne besede
Med tretjim prikazovanjem, 18. februarja, Devica prvič spregovori: »Kar vam moram povedati, ni treba zapisati«. To pomeni, da želi Marija z Bernadette vstopiti v odnos, ki je lasten ljubezni, ki je na ravni srca. Bernadette je zato takoj povabljena, da odpre globino svojega srca temu sporočilu ljubezni. Na drugi stavek Device: "Ali hočeš imeti milost, da prideš sem za petnajst dni?". Bernadette je šokirana. To je prvič, da jo je nekdo ogovoril z "ona". Bernadette, ki se počuti tako spoštovana in ljubljena, živi izkušnjo, da je sama oseba. Vsi smo vredni v očeh Boga, ker je vsak od nas ljubljen od njega. Tretji stavek Device: "Ne obljubim, da vas bom osrečil na tem svetu, ampak na naslednjem." Ko nas Jezus v evangeliju vabi, da odkrijemo nebeško kraljestvo, nas vabi, da tukaj v našem svetu odkrijemo »drugi svet«. Kjer je ljubezen, je prisoten Bog.

Bog je ljubezen
Kljub svoji bedi, bolezni, pomanjkanju kulture je bila Bernadette vedno globoko srečna. To je Božje kraljestvo, svet prave ljubezni. Med prvih sedmih Marijinih prikazovanj Bernadette kaže sijoč obraz veselja, sreče, svetlobe. Toda med osmo in dvanajsto prikazen se vse spremeni: njen obraz postane žalosten, boleč, predvsem pa dela nerazumljive kretnje... Hodite na kolenih do dna Grota; poljublja umazano in gnusno zemljo; jesti grenko travo; izkopajte zemljo in poskusite piti blatno vodo; namaže obraz z blatom. Nato Bernadette pogleda množico in vsi rečejo: "Ona je nora". Med prikazovanji Bernadette ponavlja iste kretnje. Kaj to pomeni? Nihče ne razume! Vendar je to srce "Lurdskega sporočila".

Svetopisemski pomen prikazovanj
Bernadetteove kretnje so svetopisemske kretnje. Bernadette bo izražala Kristusovo učlovečenje, pasijon in smrt. Hoja na kolenih do dna jame je gesta utelešenja, spuščanja Boga, ki je učlovečen. Uživanje grenkih zelišč spominja na judovsko tradicijo, ki jo najdemo v starodavnih besedilih. Umazovanje tvojega obraza nas popelje nazaj k preroku Izaiju, ko govori o Kristusu, ki ga opisuje z lastnostmi trpečega služabnika.

Grotto skriva neizmeren zaklad
Ob devetem prikazovanju bo "Gospa" prosila Bernadette, naj gre kopati zemljo in ji rekla: "Pojdi pij in se umij". S temi kretnjami se nam razodeva sama skrivnost Kristusovega srca: »Vojak s sulico prebode njegovo srce in takoj pritečeta kri in voda«. Človeško srce, ranjeno od greha, predstavljajo zelišča in blato. Toda na dnu tega srca je samo Božje življenje, ki ga predstavlja vir. Ko bodo Bernadette vprašali: "Ali vam je "dama" kaj povedala?" odgovorila bo: »Ja, vsake toliko časa reče: » Pokora, pokora, pokora. Molite za grešnike." Z besedo »pokora« moramo razumeti tudi besedo »spreobrnjenje«. Za Cerkev je spreobrnjenje, kot je učil Kristus, v tem, da se obrne svoje srce k Bogu, k svojim bratom.

Med trinajstim prikazovanjem Marija nagovori Bernadette takole: »Pojdi, povej duhovnikom, naj pridejo sem v procesiji in tam zgradijo kapelo«. »Pridimo v procesiji« pomeni hoditi v tem življenju vedno blizu naših bratov. "Naj se zgradi kapela". V Lurdu so bile zgrajene kapele za sprejem množice romarjev. Kapela je "cerkev", ki jo moramo zgraditi, kjer smo.

Gospa pravi svoje ime: "Que soy era Immaculada Cunceptiou"
25. marca 1858, na dan šestnajstega prikazovanja, je Bernadette prosila "damo", naj pove svoje ime. "Gospa" odgovarja v narečju: "Que soy era Immaculada Councepciou", kar pomeni "Jaz sem Brezmadežno spočetje". Brezmadežno spočetje je "Marija, spočeta brez greha, po zaslugah Kristusovega križa" (opredelitev dogme, objavljene leta 1854). Bernadette takoj odide k župniku, da mu da ime "Gospa" in tako razume, da je Mati božja, ki se pojavi v Grottu. Kasneje bo škof v Tarbesu, mons. Laurence, potrdil to razodetje.

Vsi vabljeni, da postanete brezmadežni
Podpis sporočila, ko Gospa izgovori svoje ime, pride po treh tednih prikazovanj in treh tednih tišine (od 4. do 25. marca). 25. marec je dan Marijinega oznanjenja, "spočetja" Jezusa v Marijinem trebuhu. Gospa Grotto nam govori o svoji poklicanosti: ona je Jezusova mati, vse njeno bitje je v spočetju Božjega Sina, ona je vsa zanj. Zato je brezmadežna, v njej prebiva Bog. Tako Cerkev in vsak kristjan se mora zapustiti drug drugega, živeti z Bogom, da bi postali brezmadežni, radikalno odpuščeni in oproščeni na način, da bi bili tudi pričevalci Boga.