Skrivnost naše sprave

Iz božanskega veličanstva se je domnevala ponižnost naše narave, iz moči šibkost, iz tistega, ki je večen, naša smrtnost; in za plačilo dolga, ki je težil nad našim stanjem, je bila nepristranska narava združena z našo sprejemljivo naravo. Vse to se je zgodilo tako, da je bil, kot je bilo primerno za naše odrešenje, edini posrednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus, na eni strani imun pred smrtjo, na drugi strani.
Res je bila popolna in popolna narava, v kateri se je rodil Bog, a hkrati resnična in popolna je bila božanska narava, v kateri je nespremenjen. V njem je vsa njegova božanskost in vsa naša človečnost.
Pod našo naravo mislimo na tistega, ki ga je Bog ustvaril na začetku in predlagal, da bo odrešen z besedo. Po drugi strani pa v Odrešeniku ni bilo sledu o tisti hudobnosti, ki jo je zapeljivec prinesel na svet in ki jih je zapeljani mož sprejel. Vsekakor je hotel prevzeti našo šibkost, ne pa tudi deliti naših grehov.
Prevzel je status sužnja, vendar brez kontaminacije greha. Sublimiral je človeštvo, vendar ni zmanjšal božanskosti. Njegovo izničenje je postalo vidno nevidno in smrtno stvarnika in gospodara vseh stvari. Toda njegovo je bilo bolj usmiljeno spuščanje proti naši bedi kot izguba njegove moči in oblasti. Bil je stvarnik človeka v božanskem stanju in človeka v suženjskem stanju. To je bil en in isti Odrešenik.
Božji Sin zato vstopi med bede tega sveta, sestopi s svojega nebeškega prestola, ne da bi zapustil Očetovo slavo, vstopi v novo stanje in se rodi na nov način. Vstopi v novo stanje: pravzaprav, neviden sam po sebi, je viden v naši naravi; neskončno, dopušča si omejevanje; ki obstaja pred vsemi časi, začne živeti v času; gospodar in gospodar vesolja, skrije svoje neskončno veličanstvo, dobi podobo služabnika; nepristranski in nesmrten, kot Bog, ne zaničuje, da postane prehoden človek in podrejen zakonom smrti.
Kajti tisti, ki je resnični Bog, je tudi pravi človek. V tej enotnosti ni nič izmišljenega, saj obstajata tako ponižnost človeške narave kot vzvišenost božanske narave.
Bog zaradi svoje usmiljenosti ni mutiran, zato se človek ne spremeni zaradi prejetega dostojanstva. Vsaka narava deluje v občestvu z drugo, vse, kar ji je lastno. Beseda deluje, kar pripada Besedi, in človeštvo izvrši tisto, kar pripada človeštvu. Prva od teh narav zasije skozi čudeže, ki jih stori, druga pa trpi zaradi ogorčenja. In tako kot se Beseda ne odreče tej slavi, ki jo ima v vsem, kar je enako Očetu, tudi človeštvo ne zapušča narave, ki je lastna tej vrsti.
Ne bomo se naveličali ponavljati: Eden in isti je resnično Božji Sin in resnično človeški Sin. On je Bog, kajti »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog« (Jn 1,1). Je človek, ker: »Beseda je postala meso in se naselila med nami« (Jn 1,14).