"Gospodova zaveza" svetega Irineja, škofa

Mojzes v 5. Mojzesovi pravi ljudstvu: »Gospod, naš Bog, je sklenil zavezo z nami na Horebu. Gospod ni sklenil te zaveze z našimi očetoma, ampak z nami, ki smo danes tukaj vsi živi «(Dt 2, 3-XNUMX).
Zakaj potem ni sklenil zaveze z njunima očetoma? Ravno zato, ker "zakon ni narejen za pravične" (1. Tm 1). Zdaj so bili njihovi očetje pravični, tisti, ki so krepost Dekaloga zapisali v svoja srca in duše, ker so ljubili Boga, ki jih je ustvaril, in se vzdržali vsake krivice do svojega bližnjega; zato jih ni bilo treba opominjati s popravnimi zakoni, saj so v sebi nosili pravno pravico.
Ko pa je ta pravičnost in ljubezen do Boga v Egiptu padla v pozabo ali bolje rečeno zamrla, se je Bog s svojim velikim usmiljenjem do ljudi pokazal tako, da je slišal njegov glas. S svojo močjo je vodil ljudstvo iz Egipta, da bi človek lahko spet postal Božji učenec in privrženec. Nepokorne je kaznoval, da ne bi prezirali tistega, ki jih je ustvaril.
Nato je ljudi nahranil z mano, da so prejeli duhovno hrano, kot je Mojzes rekel v 8. Mojzesovi: "Nahranil te je z mano, ki je nisi poznal in je niti očetje še nikoli niso poznali, da bi razumel tega človeka ne živi samo od kruha, temveč od tega, kar prihaja iz Gospodovih ust «(Dt 3).
Ukazal je ljubezen do Boga in predlagal pravičnost do bližnjega, da človek ne bi bil krivičen in nedostojen Boga, zato je človeka s pomočjo Dekaloga pripravil na njegovo prijateljstvo in harmonijo s sosedom. Vse to je koristilo človeku samemu, ne da bi Bog od človeka kaj potreboval. Te stvari so nato človeka obogatile, ker so mu dale tisto, česar mu je primanjkovalo, to je prijateljstvo z Bogom, a Bogu niso ničesar prinesle, ker Gospod ni rabil človekove ljubezni.
Človek pa je bil prikrajšan za Božjo slavo, ki je ni mogel pridobiti na noben način, razen s tem poklonom, ki mu pripada. In za to je Mojzes ljudem rekel: "Izberite torej življenje, da boste vi in ​​vaši potomci živeli, ljubeč Gospoda, svojega Boga, ubogali njegov glas in se držali z njim zedinjeni, kajti on je vaše življenje in vaša dolgoživost" (Dt 30, 19–20).
Da bi človeka pripravil na to življenje, je sam Gospod izrekel besede Dekaloga vsem brez razlike. Zato so ostali z nami, ko so bili deležni razvoja in obogatitve, zagotovo ne sprememb in rezov, ko je prišel v mesu.
Kar zadeva zapovedi, omejene na starodavno suženjsko stanje, jih je Gospod ljudem po Mojzesu predpisal ločeno na način, primeren za njihovo izobraževanje in usposabljanje. Mojzes to pravi: Gospod mi je nato naročil, naj vas učim zakone in norme (prim. 4. Mojz. 5).
Zato je bilo tisto, kar jim je bilo dano za suženjstvo in v sliki, odpravljeno z novim paktom svobode. Tiste zapovedi, ki so neločljivo povezane z naravo in so primerne za svobodne moške, so skupne vsem in so bile razvite s širokim in velikodušnim darom spoznanja Boga Očeta, s pravico do posvojitve kot otroci, z podeljevanje popolne ljubezni in zvesto sledenje njegovi Besedi.