Močan prvi korak k odpuščanju

Prosite odpuščanja
Greh se lahko pojavi odkrito ali na skrivaj. Toda če se ne prizna, postane vse večje breme. Naša vest nas privlači. Pregreha pade na naše duše in misli. Ne moremo spati. Malo radosti najdemo. Od neusmiljenega pritiska lahko celo zbolimo.

Preživeli holokavst in avtor Simon Wiesenthal v svoji knjigi Sončnica: o možnostih in mejah odpuščanja pripoveduje svojo zgodbo o bivanju v nacističnem koncentracijskem taborišču. V nekem trenutku so ga odstranili iz podrobnosti o delu in odpeljali na posteljo umirajočega člana SS.

Policist je storil grozljive zločine, vključno z umorom družine z majhnim otrokom. Zdaj je bil na smrtni postelji nacistični častnik mučen zaradi svojih zločinov in hotel je priznati in, če je mogoče, prejeti odpuščanje od Juda. Wiesenthal je molče zapustil sobo. Odpuščanja ni ponudil. Leta kasneje se je spraševal, ali je naredil prav.

Ni nam treba storiti zločinov proti človeštvu, da bi čutili potrebo po priznanju in odpuščanju. Mnogi od nas smo bolj podobni Wiesenthalu in se sprašujemo, ali bi morali zadržati odpuščanje. V življenju imamo vsi nekaj, kar moti vest.

Pot odpuščanja se začne s priznanjem: razkrivanjem bolečine, ki smo se je prijeli, in iskanjem sprave. Izpoved je za marsikoga preizkušnja. Niti kralj David, človek Božjega srca, ni bil izvzet iz tega boja. Ko pa ste pripravljeni na spoved, molite in prosite za božje odpuščanje. Pogovorite se s svojim župnikom ali duhovnikom ali zaupnim prijateljem, morda celo osebo, zaradi katere imate zamer.

Odpuščanje ne pomeni, da morate ljudem dovoliti, da se slabo obnašajo do vas. To preprosto pomeni, da sprostite grenkobo ali jezo zaradi škode, ki vam jo je povzročil nekdo drug.

Psalmist je zapisal: "Ko sem molčal, so mi kosti ves dan trošile na stokanje." Agonija zmedenega greha mu je požrla um, telo in duha. Odpuščanje je bilo edino, kar ji je lahko prineslo ozdravitev in ji povrnilo veselje. Brez izpovedi ni odpuščanja.

Zakaj je tako težko odpustiti? Ponos pogosto ovira. Želimo imeti nadzor in ne kazati znakov ranljivosti in šibkosti.

Reči "oprosti" niso bili vedno vajeni, ko smo odrasli. Nobeden od njiju ni rekel "odpuščam ti." Likal si se in šel naprej. Tudi danes izražanje naših najglobljih človeških neuspehov in odpuščanje neuspehov drugih ni kulturna norma.

Dokler pa ne priznamo svojih neuspehov in srca ne odpremo odpuščanju, se prikrajšujemo za polnost Božje milosti.