Ivan iz Međugorja opisuje luč, ki nastane med prikazovanjem Madone

Ivan, veliki dnevi Međugorja so minili. Kako ste doživljali ta praznovanja?
Zame je vedno nekaj posebnega, ko praznujemo te velike dni. Zadnja dva dneva, ki smo jih praznovali slovesno, sta bila vrhunec tega, kar smo začeli z Noveno pripravljati na prihod Madone. Vseh teh devet dni je imelo veliko vlogo pri pripravah in bolj ko smo se bližali 24. in 25. junija, bolj se je v meni prebudilo vse, kar se je zgodilo na začetku prikazovanj. Tako sem se imel priložnost spet spomniti vsega dobrega, pa tudi preganjanj in nenehnih muk v tistih letih komunizma, ko smo trpeli v strahu in negotovosti in so nas obvladale vse strani.

Mislite, da naj bi bilo danes tako?
Tako bi moralo biti in drugače ne bi moglo biti. Povsod je bil pritisk. Sama sem se počutila, kot da sem v šoku. Bal sem se, kaj se bo zgodilo. Videla sem Madonno, po drugi strani pa nisem bila povsem prepričana. Nisem takoj verjela. Drugi dan, ko smo se začeli pogovarjati z Madono, je bilo že lažje in bil sem pripravljen dati življenje za Madonno.

Na jubilejni dan sem bil vesel, da sem lahko bil prisoten na prizorišču, ki ste ga imeli z Marijo. Prikazovanje je bilo nekoliko daljše.
Srečanje z Madonno je nekaj posebnega, izjemnega. Včeraj nas je v trenutku prikazovanja spomnil na vse, kar se je zgodilo na začetku; stvari, ki mi niso padle na pamet v preteklih devetih dneh, ko sem se osebno pripravljal na njegov slovesni prihod. Gospa nas je prisilila, da smo se vrnili s svojimi besedami in nam rekla: "Spomnite se vsega, dragi otroci, še posebej tistih določenih in težkih dni." Potem, po vsem, kar nam je bilo težko govorili o vsem lepem. Je nekaj velikega in je odlika matere, ki ljubi vse svoje otroke.

Povej nam nekaj o tem, kaj je bilo zate lepo ...
Šest vizionarjev smo prva leta prikazovanja doživeli na poseben način. In to, kar smo živeli, ostaja med nama in Gospe. Vedno nas je spodbujal in tolažil s svojimi besedami: "Ne bojte se, dragi otroci, izbrala sem vas in zaščitila vas bom". V teh trenutkih so bile te besede za nas tako pomembne, da se jim brez materinskih tolažilnih besed ne bi mogle upreti. Na to nas vedno spominja Gospa, 24. in 25. junija, in o tem nam govori. Lahko rečem, da ta dva dneva nista običajna dneva.

Ivan, gledal sem, kako gledaš prikazovanje. Opazil sem, da je pred prikazovanjem tvoj obraz popolnoma drugačen kot po ...
Vedno pravim, da je prihod Gospe na ta svet prihod božanske svetlobe. Takoj, ko pride Gospa, je povsem normalno, da nas božanska luč razsvetli in opazimo spremembo na naših obrazih. Preoblikovani smo zahvaljujoč prihodu božanske svetlobe na zemljo, vpliva na nas.

Nam lahko še poveš o tem Nebu, tej luči?
Ko pride Gospa, se vedno ponovi isto: najprej prihaja luč in ta luč je znak njegovega prihoda. Po luči pride Madona. Te svetlobe ni mogoče primerjati z nobeno drugo svetlobo, ki jo vidimo na zemlji. Za Madonno lahko vidite nebo, ki ni tako daleč. Ne čutim ničesar, vidim samo lepoto svetlobe, neba, ne vem, kako naj to razložim, mir, veselje. Še posebej, ko se Madona občasno pripelje z angeli, se nam to nebo še bolj približa.

Bi radi ostali tam za vedno?
Dobro se spominjam, ko me je Gospa nekoč vodila v nebesa in me postavila na hrib. Zdelo se je malo, kot da bi bil pri "modrem križu", pod nami pa je bilo nebo. Gospa se je nasmehnila in me vprašala, ali bi rad ostal tam. Odgovoril sem: "Ne, ne, še ne. Mislim, da me še vedno potrebuješ, mama." Nato se je Gospa nasmehnila, obrnila glavo in vrnili smo se na zemljo.

Z vami smo v kapeli. To kapelo ste postavili, da boste lahko ob prihodu na prostost sprejemali romarje zasebno in imeli nekaj miru za svojo osebno molitev.
Kapela, ki sem jo imel do zdaj, je bila v moji hiši. To je bila soba, ki sem jo organiziral za srečanje z Madonno. Soba je bila majhna in malo je bilo prostora za tiste, ki so me obiskali in želeli biti prisotni med prikazovanjem. Zato sem se odločil zgraditi večjo kapelico, kjer lahko sprejmem večjo skupino romarjev. Danes sem vesel, da lahko sprejmem večje skupine romarjev, predvsem invalidov. Toda ta kapela ni zasnovana samo za romarje, ampak je tudi prostor zase, kjer se lahko z družino umaknem v kotiček duhovnosti, kjer lahko recitiramo rožni venec, ne da bi nas kdo motil. V kapeli ni Blagoslovljenega zakramenta, ne mašujejo. Je preprosto mesto molitve, kjer lahko pokleknete pred klopi in molite.

Vaša naloga je, da molite za družine in duhovnike. Kako lahko pomagate družinam, ki so danes v zelo resnih skušnjavah?
Danes so razmere za družine zelo težke, toda jaz, ki Madonno vidim vsak dan, lahko rečem, da položaj ni obupan. Gospa je tu že 26 let, da nam pokaže, da ni obupnih situacij. Obstaja Bog, obstaja vera, obstaja ljubezen in upanje. Gospa predvsem želi poudariti, da morajo biti te vrline v ospredju družine. Kdo lahko danes živi v tem času brez upanja? Nihče, niti tisti, ki nimajo vere. Ta materialistični svet družinam ponuja veliko stvari, če pa družine ne rastejo duhovno in ne preživijo časa v molitvi, se začne duhovna smrt. Vendar človek poskuša nadomestiti duhovne stvari z materialnimi, vendar to ni mogoče. Gospa nas želi izvleči iz tega pekla. Vsi danes živimo na svetu z zelo hitrim tempom in zelo enostavno je reči, da nimamo časa. Vem pa, da tudi tisti, ki imajo nekaj radi, najdejo čas za to, zato moramo, če želimo slediti sporočilom Gospe in Njenih, najti čas za Boga, zato mora družina vsak dan moliti, imeti moramo potrpljenje in neprestano moliti. Danes ni težko zbrati otrok za skupno molitev, z vsem, kar imajo. Otrokom vsega tega ni enostavno razložiti, toda če bomo skupaj molili, bodo otroci s to skupno molitvijo razumeli, da je to dobra stvar.

V svoji družini skušam živeti določeno kontinuiteto v molitvi. Ko sem z družino v Bostonu, molimo zgodaj zjutraj, opoldne in zvečer. Ko sem tukaj v Međugorju brez družine, to počne moja žena z otroki. Da bi to dosegli, moramo najprej v nekaterih stvareh premagati sebe, saj imamo svoje hrepenenje in želje.

Ko se domov vrnemo utrujeni, se moramo najprej popolnoma posvetiti skupnemu družinskemu življenju. Konec koncev je to tudi delo družinskega človeka. Ni nam treba reči: "Nimam časa, utrujen sem." Starši, kot glavni člani družine, moramo biti prvi, biti moramo zgled svojim v skupnosti.

Od zunaj so močni vplivi tudi na družino: družba, ulica, nezvestoba ... Družina je v mnogih krajih praktično ranjena. Kako se zakonca danes spopadata s poroko? Brez priprave. Koliko jih ima osebne interese pri sklepanju zakonske zveze, osebne težnje? V takih pogojih se ne more zgraditi trdna družina. Ko pridejo otroci, jih mnogi starši niso pripravljeni vzgajati. Niso pripravljeni na nove izzive. Kako naj otrokom pokažemo, kaj je prav, če se sami tega nismo pripravljeni naučiti ali bi ga preizkusili? V sporočilih Gospa vedno znova ponavlja, da moramo moliti za svetost v družini. Danes je svetost v družini tako pomembna, ker ni žive Cerkve brez živih in svetih družin. Danes mora družina veliko moliti, da se lahko vrnejo ljubezen, mir, sreča in harmonija.

Kaj mislite ob koncu našega intervjuja ob 26-letnem prikazovanju?
V vseh teh letih smo se z Gospo pogovarjali o mnogih stvareh, vendar Gospa želi z nami izvesti svoj projekt in njen dizajn, ki se še nista zaključila. Morati moramo še naprej in slediti poti, ki nam jo kažete. Da bi bil resnično živo znamenje, instrument v njegovih rokah in bi se popolnoma ponudil Božji milosti. Včeraj je Gospa poudarila prav to, ko je dejala: "Odprite se milosti Božji!" V evangeliju piše, da je duh močan, meso pa šibko. Zato moramo biti vedno odprti za duha, da sledimo načrtu evangelija, načrtu Gospe.