Jakov iz Međugorja "Madono sem videl sedemnajst let vsak dan"

JAKOV: Ja, najprej želim pozdraviti vse, ki ste prišli ta večer, in tudi tiste, ki nas poslušajo. Kot je že rekel pater Livio, nismo tukaj, da bi oglaševali ne za Medžugorje, ne zase, ker ne potrebujemo oglaševanja in jaz osebno tega ne počnem rad niti sebi niti celo Medžugorju. Raje razodetimo Gospo in, kar je še pomembneje, Jezusovo Besedo in to, kar Jezus želi od nas. Lani, v mesecu septembru, sem bil v Ameriki, na molitvi in ​​pričanju z ljudmi.

OTAC LIVIO: Amerika, v smislu Združenih držav ...

JAKOV: Ja, skupaj z Mirjano sem bil na Floridi, da bi pričal o prikazovanjih. Potem, ko smo bili v različnih cerkvah, zvečer in pred molitvijo Mirjaninega odhoda moliti in govoriti z verniki, nas je spremljal gospod, ki nas je povabil na sestanek molitvene skupine.

Tja smo odšli, ne da bi o čem razmišljali, ob tem pa smo se šalili in smejali, misleč, da je Amerika zelo velika država in za nas zelo nova. Tako sem prišel v hišo, kjer je bilo prisotnih veliko zvestih, med skupno molitvijo sem prejel prikazanje.

Gospa mi je rekla, da mi bo naslednji dan zaupala deseto skrivnost. Ja, trenutno sem ostal brez besed ... nisem mogel nič reči.
Zdelo se mi je, da je Mirjana, ko je prejela deseto skrivnost, prenehala vsakodnevna prikazovanja zanjo in enako je bilo tudi z Ivanko. Toda Gospa ni nikoli rekla, da se po deseti skrivnosti ne bo nikoli več pojavila.

OTAC LIVIO: Torej ste upali ...

JAKOV: V mojem srcu je bil kanček upanja, da se bo Gospa spet vrnila, tudi potem, ko mi je zaupala deseto skrivnost.

Čeprav sem bil tako bolan, da sem začel razmišljati: "Kdo ve, kako bom po ...", je bilo v srcu še vedno tisto malo upanja.

OTAC LIVIO: A dvoma nisi mogel takoj razrešiti in vprašati Gospo ...

JAKOV: Ne, takrat nisem mogel nič reči.

OTAC LIVIO: Razumem, Gospa ne dovoljuje, da ji postavljate vprašanja ...

JAKOV: Nič več ne bi mogel reči. Iz ust mi ni prišla niti beseda.

OTAC LIVIO: Kako pa ti je povedala? Je bilo resno? Strogo?

JAKOV: Ne, ne, govoril mi je tiho.

JAKOV: Ko se je prikazovanje končalo, sem šel ven in začel jokati, ker drugega nisem mogel.

OTAC LIVIO: Kdo ve, s kakšno tesnobo ste čakali na prikaz naslednji dan!

JAKOV: Naslednji dan, na katerega sem se pripravil z molitvijo, mi je Gospa zaupala deseto in zadnjo skrivnost in mi povedala, da se mi ne bo več pojavljala vsak dan, ampak le enkrat na leto.

OTAC LIVIO: Kako ste se počutili?

JAKOV: Mislim, da je bil to najslabši čas v mojem življenju, ker mi je nenadoma prišlo na misel toliko vprašanj. Kdo ve, kakšno bo moje življenje zdaj? Kako lahko nadaljujem?

JAKOV: Ker lahko rečem, da sem odraščal z Gospo. Videl sem jo od desetega leta in vse, kar sem se v življenju naučil o veri, o Bogu, o vsem, kar sem se naučil od Gospe.

OTAC LIVIO: Vzgojil te je kot mater.

JAKOV: Ja, kot prava mama. Ampak ne samo kot mati, ampak tudi kot prijateljica: odvisno od tega, kaj v različnih okoliščinah potrebujete, je Gospa vedno z vami.

Takrat sem se znašel v položaju, da ne vem, kaj naj naredim. Potem pa nam Gospa daje toliko moči, da premagamo težave, in na neki točki sem prišel na misel, da je morda bolj kot videti Gospe s telesnimi očmi bolj prav, da jo imamo v svojih srcih .

OTAC LIVIO: Seveda!

JAKOV: To sem pozneje razumel. Gospe sem videl že več kot sedemnajst let, zdaj pa eksperimentiram in razmišljam, da je morda bolje videti Gospo notranje in jo imeti v srcu, kot pa jo videti z očmi.

OTAC LIVIO: Razumevanje, da lahko nosimo Gospe v srcu, je nedvomno milost. Zagotovo pa se tudi zavedate, da je vsakodnevno gledanje Matere Božje več kot sedemnajst let milost, ki jo v krščanski zgodovini, razen vas, ki vidite, še nikoli ni imel nihče. Se zavedate veličine te milosti?

JAKOV: Zagotovo vsak dan razmišljam o tem in si rečem: "Kako se lahko sploh zahvalim Bogu za to milost, ki mi je dala, da sem lahko sedemnajst let vsak dan videl Gospo?" Nikoli ne bom imel besed, da bi se zahvalil Bogu za vse, kar nam je podaril, ne le za dar, da smo na lastne oči videli Gospe, ampak tudi za vse ostalo, za vse, kar smo se od nje naučili.

OTAC LIVIO: Dovolite mi, da se dotaknem vidika, ki vas bolj osebno zadeva. Rekli ste, da je Gospa za vas vse: mati, prijateljica in učiteljica. Toda v času, ko ste imeli vsakodnevna prikazovanja, je bil tudi on zaskrbljen nad vami in vašim življenjem?

JAKOV: Ne. Mnogi romarji menijo, da smo mi, ki smo videli Gospo, privilegirani, ker smo jo lahko spraševali o naših zasebnih stvareh in jo prosili za nasvet, kaj naj naredimo v življenju; a naša Gospa do nas nikoli ni ravnala drugače kot kdorkoli drug.