Vas izpoved prestraši? Zato vam ni treba

Ni greha, ki ga Gospod ne bi mogel odpustiti; spoved je kraj Gospodove usmiljenosti, ki nas spodbuja k dobremu.
Zakrament spovedi je težaven za vsakogar in ko najdemo moč, da svoje srce damo Očetu, se počutimo drugačne, obujene. Brez te izkušnje v krščanskem življenju ne gre
kajti odpuščanje storjenih grehov ni nekaj, kar bi si človek lahko dal. Nihče ne more reči: "Odpuščam svoje grehe".

Odpuščanje je dar, je dar Svetega Duha, ki nas napolni z milostjo, ki neprestano teče iz odprtega srca križanega Kristusa. Izkušnja miru in osebne sprave, ki pa ravno zato, ker se živi v Cerkvi, prevzame družbeno in skupnostno vrednost. Grehi vsakega od nas so tudi proti bratom, proti Cerkvi. Vsako dobro dejanje, ki ga naredimo, ustvarja dobro, tako kot vsako dejanje zla hrani zlo. Zato je bistveno prositi odpuščanja tudi od bratov in ne samo posamezno.

Pri izpovedi obseg odpuščanja v nas ustvarja utrip miru, ki se razprostira na naše brate, Cerkev, svet, ljudi, ki se jim s težavo morda nikoli ne bomo mogli opravičiti. Problem približevanja spovedi je pogosto posledica potrebe po verskem razmišljanju drugega človeka. V resnici se človek vpraša, zakaj se ne more neposredno izpovedati Bogu. To bi bilo zagotovo lažje.

Toda v tem osebnem srečanju s cerkvenim duhovnikom je izražena Jezusova želja, da bi vsakega osebno srečal. Poslušanje Jezusa, ki nas oprosti naših napak, izžareva zdravilno milost e
razbremeni breme greha. Med spovedjo duhovnik ne predstavlja samo Boga, temveč celotno skupnost, ki posluša
ganil njegovo kesanje, ki se mu približa, ki ga tolaži in spremlja na poti spreobrnjenja. Včasih pa je sram reči, da so storjeni grehi, veliki. Treba pa je tudi reči, da je sram dober, ker nas ponižuje. Ne smemo se bati
Moramo ga osvojiti. Moramo narediti prostor za ljubezen do Gospoda, ki nas išče, da bomo lahko v njegovem odpuščanju našli sebe in njega.