Naglica ni krščanska, nauči se biti potrpežljiv do sebe

I. V iskanju popolnosti je treba vedno čakati. Prevara, ki jo moram odkriti, pravi sveti Frančišek Saleški. Nekateri bi želeli že pripravljeno popolnost, da bi bilo dovolj, da bi jo oblekli, kot krilo, da bi se brez truda znašli popolni. Če bi bilo to mogoče, bi bil najbolj popoln človek na svetu; kajti, če bi bilo v moji moči, da drugim dajem popolnost, ne da bi ti kaj storili, bi jo začel jemati sebi. Zdi se jim, da je popolnost umetnost, katere skrivnost je dovolj najti, da brez težav takoj postanejo mojstri. Kakšna prevara! Velika skrivnost je vztrajno delati in garati v uveljavljanju božanske ljubezni, da bi dosegli združitev z božansko dobroto.

Vendar dobro upoštevajte, da se dolžnost delati in truditi nanaša na zgornji del naše duše; zaradi odporov, ki prihajajo iz spodnjega dela, se ne bi smeli bolj ozirati na pse, ki lajajo od daleč, kot to počnejo popotniki (prim. Trattenimento 9).

Navadimo se torej iskati svojo popolnost na običajne načine, z umirjenostjo uma, delati tisto, kar je od nas odvisno za pridobitev kreposti, z vztrajnostjo v njihovem izvajanju, v skladu z našim stanjem in poklicanostjo; potem pa, da prej ali slej pridemo do želenega cilja, bodimo potrpežljivi in ​​se zanašajmo na božjo previdnost, ki bo poskrbela, da nas bo tolažila v času, ki ga je vnaprej določila; in tudi če moramo čakati do smrtne ure, bodimo zadovoljni, zadovoljni z izpolnjevanjem svoje dolžnosti tako, da vedno delamo, kar je odvisno od nas in je v naši moči. Želeno bomo vedno imeli dovolj kmalu, ko bo Bogu všeč, da nam jo da.

Ta predanost čakanju je nujna, saj pomanjkanje le-tega močno vznemirja dušo. Bodimo torej zadovoljni s spoznanjem, da Bog, ki nas vodi, dela dobro, in ne pričakujmo posebnih čustev ali posebne luči, ampak hodimo slepo za spremstvom te Previdnosti in vedno s tem zaupanjem v Boga, tudi sredi pustošenja, strahov, teme in križev vseh vrst, ki nam jih bo z veseljem poslal (prim. Tratten. 10).

Moram se posvetiti ne za lastno korist, tolažbo in čast, ampak za božjo slavo in za odrešenje mladih. Zato bom potrpežljiv in miren, ko bom moral priznati svojo bedo, prepričan, da vsemogočna milost deluje po moji šibkosti.

II. Potrebno je potrpljenje do sebe. Postati gospodar lastne duše v trenutku in jo imeti popolnoma v svojih rokah, že od samega začetka, je nemogoče. Zadovoljite se s tem, da se postopoma uveljavljate, opominja sveti Frančišek Saleški, kljub strasti, ki bije boj proti vam.

Človek mora prenašati druge; ampak najprej se sprijaznimo s samim seboj in bodimo potrpežljivi s tem, da smo nepopolni. Bi radi prišli do notranjega počitka, ne da bi šli skozi navadne padce in borbe?

Od jutra razpoložite svojo dušo miru; čez dan pazite, da jo pogosto kličete in jo vzamete nazaj v roke. Če se vam zgodi kakšna sprememba, ne bodite prestrašeni, ne dajte si niti najmanjše misli; ampak, opozori jo, tiho se ponižaj pred Bogom in skušaj svojega duha vrniti v stanje sladkosti. Reci svoji duši: - Daj no, nogo smo postavili na napačno mesto; pojdimo takoj in bodimo na straži. »In vsakič, ko se ponoviš, ponoviš isto stvar.

Potem, ko uživaš mir, ga izkoristi z dobro voljo, pomnoži sladkosti ob vseh mogočih priložnostih, tudi majhnih, kajti, kot pravi Gospod, tistim, ki so zvesti v malem, bodo zaupane velike. (Lk 16,10). Predvsem pa ne kloni pogum, Bog te drži za roko in čeprav pusti, da se spotakneš, to počne zato, da ti pokaže, da bi, če te ne bi držal, popolnoma padel: zato ga stisni za roko močneje ( pismo 444).

Biti Božji služabnik pomeni biti dobrodelen do bližnjega, oblikovati v zgornjem delu duha nepogrešljivo odločitev slediti Božji volji, imeti zelo globoko ponižnost in preprostost, ki nas navdihuje z zaupanjem v Boga in nam pomaga, da vstanemo od vsega. naše padle, naj bodo potrpežljivi z nami v naših bedah, da bodo v miru prenašali druge v njihovi nepopolnosti (Pismo 409).

Zvesto služite Gospodu, vendar mu služite s sinovsko in ljubečo svobodo, ne da bi si nadležno zagrenili srce. Ohranjaj v sebi duha svetega veselja, zmerno razpršenega v tvojih dejanjih in besedah, da bi se krepostni ljudje, ki te vidijo, veselili in slavili Boga (Mt 5,16), edinega cilja naših prizadevanj (Pismo 472). To sporočilo zaupanja in zaupanja sv. Frančiška Saleškega pomirja, vrača pogum in nakazuje varno pot za napredovanje kljub našim slabostim, izogibanje malodušnosti in prevzetnosti.

III. Kako se regulirati v številnih poklicih, da se izognemo pretirani naglici. Raznolikost poklicev je ugoden pogoj za pridobitev resničnih in trdnih vrlin. Množenje zadev je nenehno mučeništvo; bolj kot njihova resnost moti raznolikost in množica poklicev.

Pri vodenju svojega podjetja, uči sveti Frančišek Saleški, ne zaupajte, da lahko uspete s svojo dejavnostjo, ampak samo z božjo pomočjo; zato popolnoma zaupajte njegovi previdnosti, prepričani, da bo naredil vse, kar je v vaši moči, dokler boste vi na svoji strani tiho marljivi. Neumorna marljivost res škoduje srcu in poslu in ni marljivost, ampak skrbi in motnje.

Kmalu bomo v večnosti, kjer se bo videlo, kako majhne so vse zadeve tega sveta in kako malo je bilo pomembno, ali smo jih počeli ali ne; tukaj se, nasprotno, vrvimo okoli njih, kot da so velike stvari. Ko smo bili majhni, s kakšno vnemo smo zbirali koščke ploščic, lesa in blata za gradnjo hiš in majhnih zgradb! In če jih je kdo vrgel tja dol, so bile težave; zdaj pa vemo, da je bilo vse to zelo malo. Tako bo nekega dne v nebesih; takrat bomo videli, da je bila naša navezanost na svet prava otročja stvar.

S tem ne mislim pregnati skrbi, ki bi jo morali imeti s takšnimi malenkostmi in bagatelami, ki jih je Bog dal za naš poklic na tem svetu; vendar bi se rad znebil mrzličnega žara v čakanju nate. Delajmo tudi svoje malenkosti, a pri tem ne izgubimo glave. In če bo kdo polil po nas zaboje in tovarne, naj nas ne skrbi toliko, kajti ko bo prišel večer, v katerega se bomo morali zakriti, mislim na smrt, vse te malenkosti ne bodo za nič: takrat se bomo morali umakniti v hišo našega Očeta (Ps 121,1).

Pridno opravljajte svoje posle, vendar vedite, da nimate pomembnejšega posla od vaše odrešitve (Pismo 455).

V raznolikosti poklicev je naravnanost uma, s katero se jih lotite, edinstvena. Samo ljubezen je tisto, kar diverzificira vrednost stvari, ki jih počnemo. Poskušajmo vedno imeti rahločutnost in plemenitost čustev, zaradi katerih iščemo le okus Gospoda, in On bo naredil naša dejanja lepa in popolna, pa naj bodo še tako majhna in pogosta (Pismo 1975).

O Gospod, daj mi misliti, da vedno zgrabim in dobro izkoristim priložnosti, da ti služim, vadim kreposti iz minute v minuto, brez skrbi za preteklost ali prihodnost, tako da mi vsak sedanji trenutek prinese tisto, kar moram storiti mirno in pridno.za vašo slavo (glej pismo 503).