Veselje duše ob prihodu iz Čistilišča

Duša po toliko bolečinah, ki jih je preživela ljubezen, ker je zunaj telesa in zunaj sveta, neizmerno ceni Boga, Vrhovno dobro, vrhovno svetost, vrhovno dobroto in jo Bog sprejema z neskončno ljubeznijo, v objemu neizrekljive radosti. Duša osvaja nebeško domovino, raj, za vse večne čase.
Noben človeški um si ne more predstavljati ali opisati vzvišenosti te blagoslovljene ure, v kateri duša, očiščena od odrešenja, leti z nje na nebo, čista kot takrat, ko jo je ustvaril Bog, in srečna, da se bo večno združila s svojim Vrhovnim no, v ocean sreče in miru.
Nobena zemeljska primerjava ni dovolj, da bi nam dala idejo.
Izgnanec, ki se po dolgih letih odsotnosti vrne v domovino, ki spet vidi svojo rojstno deželo in drage ljudi sprejme v ponovno pridobitev svobode in miru; bolni človek, ki je popolnoma obnovljen, revidira prostore svojega doma in obnovi vedrino aktivnega življenja, nam ne more dati celo blede predstave o slavnem in prazničnem vračanju duše k Bogu in o večni radosti življenja, ki ne se lahko več izgubiš. Poskušajmo si omisliti bledo predstavo o tem, da se potisnemo, da živimo pošteno, da pozdravimo bolečine življenja v popolni združitvi z Božansko voljo in da povečamo svoje zasluge, pri čemer izkoristimo vse bogastvo, ki nam ga v Cerkvi daje Jezus.
Enaka intenzivnost čistilskih bolečin nas lahko bledo domneva intenzivnosti radosti duše, ki, osvobojena, vstopi v raj, ker se vsako zemeljsko veselje meri z bolečino. Sploh ne čutiš zadovoljstva kozarca hladne vode, če nisi žejen, sitosti okusne hrane, če nisi lačen; veselje do mirnega počitka, če niste utrujeni.
Duša, torej v večnem in mučnem pričakovanju sreče, z ljubeznijo do Boga, ki raste in se krepi do te mere, da je očiščena, na koncu očiščenja, na ljubeče božje povabilo, vdre v On, in vse to je pesem hvaležnosti, za iste bolečine, ki jih je trpel, bolj kot za hudo ozdravljenje nima hvaležnosti, za bolečine, ki jih povzroča kirurg.