Gospa iz Međugorja: Jaz sem s tabo in sem tvoja mati

V zadnjih dneh je šlo vse kot prej. Vseh pet vidovcev ima prikazovanja. V Vicki Madona še vedno pripoveduje svoje življenje, Vicka pa mi je rekla: "Zdi se mi, da se bo kmalu konec". Tako je povedala Vicka lani, kot je poročal oče Tomislav. Nato Gospa pripoveduje svoje življenje po delih. Ni znano, kdaj se bo končalo; še ni povedala Vicki, kdaj se bo končalo. Ko pa je konec, lahko objaviš to življenje, to zgodbo o Madoni. Vicka pravi, da piše vse, vendar nam ne more dati ničesar, kar bi lahko videli in nadzirali. Zdaj ima Vicka benigni tumor med velikimi in majhnimi možgani, ki ga ni mogoče operirati. Ampak ne raste, potem ni maligni tumor; moti predvsem, kadar se vreme spremeni. Zadeva pritisk, pritisne in takrat Vicka deset minut, pol ure, eno uro čuti bolečino, potem ko je več, pa kot da bi bilo nič. V zadnjih dneh mi je rekel, da je vsak dan več ur, tudi do dvanajst ur, na primer od enajste zvečer do enajste ure zjutraj, da ne spi, ne vem. Nič ne morete storiti; Rekel sem: "Poglejte, da smo odgovorni, morate iti k zdravniku". Vicka je rekla: "Ni potrebe." Ve, kaj je in sprejema to trpljenje. Za nadškofa Franiča je to eno najvarnejših meril, ki ga Gospa govori vizionarjem, ker se približajo Križu, trpljenju in ne uidejo trpljenju. Vicka veliko in hitro moli. Na vprašanje, kako mu gre, pravi: «Zelo dobro! ». Potem tudi jaz rečem: "V redu je." V Ivanki Gospa govori, pripoveduje o problemih Cerkve in sveta. Ne more še ničesar reči. Gospa je prosila Ivanko za posvetitvo šest mesecev. Posvetite se Gospe.

Vprašal sem, kaj konkretno sprašuje Madona; lahko rečemo, da Gospa prosi, naj se ji posveti vse, ves čas, vse, kar počne, da to počne z ljubeznijo in v skladu z Gospinimi nameni. Ivanka mi tega ni povedala, a ker Madona v sredo vedno vpraša Ivanovo skupino, da vse stvari, tudi najmanjše, naredijo po Madoninih namenih, mislim, da Madona tako tudi prosi Ivanko. Marija, Ivan in Jakov imajo običajne prikaze brez posebne naloge ali dolžnosti, kot sta Vicka ali Ivanka. Molijo, vedno priporočajo romarjem, prosijo za blagoslov predmetov, spet molijo in prek Marije Gospa vsak četrtek sporoča.

Kapelo smo za romarje tudi zaprli. Razlogov je veliko: prvi in ​​najpomembnejši je duhovno življenje vizionarjev. Vizionarji se morajo voditi v molitvah in nimamo drugega časa in prostora, razen tega od petih do šestih, da se pripravimo na prikazovanje. Nekega dne sem januarja vodil mizo z vizionarji in tudi sam razložil marsikaj o veri, molitvi, kajti videti Madonno ne pomeni biti v teološki šoli ali molitvi. To je zanje impulz. Voditi jih je treba kot vse druge. Nekoč so mi rekli, da so bile kapelice, ko so polne kapelice, med vnašanjem in fotografiranjem med nastopom, včasih res prazne. Rekel sem, da se to dogaja enako, kadar se človek ne pripravi na obhajilo, ko se sprejema obhajilo in odide. Pogovarjali smo se o tem, kako to storiti, in se odločili za to. Vizionarji niso imeli varnega časa za molitev. Vsake toliko jih je nekdo iskal bodisi v zakristiji, bodisi v naši hiši ali po njihovih domovih in zaradi teh razmer so bili resnično v nevarnosti za svoje duhovno življenje. Če ne moliš, ne zameri. Velikokrat pravim, da je Juda pogledal vse, kar je Jezus storil, in vse stvari slišal. Za kaj gre? Drugi razlog za zaprtje kapelice je bil, da je Gospa rekla, naj se ne fotografira. A velikokrat tisti, ki so bili v kapeli, niso več ubogali in se fotografirali, velikokrat nisem bil vesel, ker je Gospa nekajkrat napovedala: "V tem trenutku moramo moliti". No, potem pa poskusimo moliti.

Drugi razlog je bil ta: vsak dan je bilo veliko takih, ki so želeli vstopiti; če pustim trideset, jih je še trideset jezno ali razočarano. V času rožnega venca se je vedno obračal, gledal vase, trkal, nihče ni mogel moliti. Samo molili smo, kako to storiti. Cela naša skupnost je bila zaradi tega pod pritiskom.

Gospa je tudi enkrat rekla: "Sem blizu vsem".

Gospa je tudi rekla, da za njo ni zidov. In zdaj vsi pomagamo v cerkvi (malo v tišini, Ave Maria, pojemo in ostanemo v cerkvi) in dobili bomo več milosti. Dobiček je v mnogih in številnih smereh: za vizionarje, za molitev v cerkvi in ​​tudi za začetek maše, da se ne jezijo. Poleg tega se ni nikoli zgodilo, da bi se Madona dvakrat pojavila v kapeli *. In glej, to je tudi zame tema. Včeraj smo imeli Madonno s seboj osem minut: zelo velika milost.

V sporočilu 14. februarja je dejal: "Morati je treba družinsko molitvo in prebrati Sveto pismo." Ne vem veliko sporočil, kjer Gospa pravi "moramo". Gospa vedno vse ponuja z ljubeznijo, vabi. In v sporočilu je tako rekel. Nato je rekla: «Veliko sem govorila, niste sprejeli, pravim vam zadnjič: v tem koritu se lahko obnovite. Če ne, ne želim več govoriti. " To je treba razumeti na ta način: Gospa se predstavi kot mati in potrka in govori: "Če se ne odpreš, te nočem vsiljevati, ne želim več govoriti. Preko Jelene je takrat dejala: "Tega ne govorim zaradi svojega odrešenja, rešena sem, ampak za vas govorim in želim, da se rešite".

Danes sem rekel Jeleni: "Poglejte Jeleno, zdi se mi nekoliko nenavadno, da Gospa govori tako negativno". Jelena je povedala svoj vtis na to stvar. Dejal je, da je Gospi zelo težko kritizirati, a velikokrat mora kritizirati, ker iščemo kritiko. Kdo išče kritiko? Kdo noče poslušati. Na primer v družini, če otrok ne želi poslušati, ko nekajkrat prejme kritiko. Kdo je hotel kritiko? Mama ali dojenček? Otrok.

12-letna Jelena nato v tem smislu razloži, kako razumeti to kritiko Madonne. Dejal je, da Gospa čaka, je potrpežljiva in ne izgublja potrpljenja z nami. Pred božičem na začetku Adventa je Gospa dejala: «Še ne veste, kako ljubiti. Sem tvoja mati in prišla sem te učiti ljubezni ». Povedal sem vam: ta stvar nas mora ob katastrofi premakniti bolj kot opozorilo. Največja katastrofa je, da ne ljubimo, ne znamo ljubiti, ne pa materialne katastrofe. Toda včasih se obnašamo kot otroci, ki reagirajo samo na opomin; bolje je odreagirati na ljubezen, na povabilo.

Preko Ivana Madona vodi skupino in od te skupine zahteva veliko molitve, zlasti meditacijo o Gospodovi strasti. Do 10. marca je rekel, naj meditira nad strastjo, od 10. do 31. marca pa naj meditira na Gospodove rane, zlasti na srčno rano, ki je najbolj boleča. Sedem dni pred veliko nočjo, za Veliki teden, bo povedal še nekaj. Rekel je, da je imel pred seboj vedno Križ. Jelena mi je zjutraj povedala, da je Gospa predlagala, kako lahko naredimo Via Crucis: dobro molite in meditirajte. In potem je rekel, naj prinese stvari, ki so lahko razlog, da globlje živimo to strast. Dejal je na primer, da ne nosijo samo križa, ampak tudi nohte, kis. Potem pa še rjuho, trnovo krono, to so ti simboli, ki jih lahko spodbudijo.

Vir: P. Slavko Barbarič - 25. februar 1985