Gospa dovoli Luciji, da napiše skrivnost, in ji da nove znake

Dolgo pričakovani odgovor škofa iz Leirije je prihajal počasi in čutila je dolžnost, da poskuša izvršiti prejeto naročilo. Čeprav nerada in v strahu, da ji spet ne bo uspelo, kar jo je resnično zmedlo, je poskusila znova, a ji ni uspelo. Poglejmo, kaj nam ta drama pove:

Medtem ko sem čakal na odgovor, sem 3. 1. 1944 pokleknil k postelji, ki včasih služi kot pisalna miza, in poskusil znova, ne da bi mi kaj uspelo; Najbolj me je navdušilo to, da lahko brez težav napišem karkoli drugega. Nato sem prosil Gospo, naj mi sporoči, kaj je božja volja, in sem se napotil v kapelo: ura je bila štiri popoldne, takrat sem imel navado hoditi k Najsvetejšemu, ker je bila ura v katerem sem običajno bolj sam, pa ne vem zakaj, ampak rad sem sam z Jezusom v tabernaklju.

Pokleknil sem pred stopnico obhajilnega oltarja in prosil Jezusa, naj mi pove, kakšna je njegova volja. Čeprav sem bil navajen verjeti, da so ukazi nadrejenih neizpodbiten izraz božje volje, nisem mogel verjeti, da ni tako. In zmeden, napol zatopljen, pod težo temnega oblaka, ki se je zdel name, z obrazom v rokah sem čakal, ne da bi vedel, kako, na odgovor. Takrat sem začutila prijazno, ljubečo in materinsko roko, ki se je dotaknila mojega ramena, dvignila pogled in zagledala ljubo nebeško Mater. «Ne boj se, Bog je hotel preizkusiti tvojo poslušnost, vero in ponižnost; ostanite mirni in pišite, kar vam povedo, ne pa tega, kar razumete o pomenu. Ko jo napišete, jo dajte v kuverto, jo zaprite in zapečatite ter na zunanjo stran napišite, da jo lahko leta 1960 odpre le lizbonski kardinal patriarh ali škof Leirije."

In čutil sem, kako moj duh preplavlja skrivnost svetlobe, ki je Bog in v Njem sem videl in slišal - konico sulice kot plamen, ki se razteza, dokler se ne dotakne zemeljske osi in ta trepeta: gore, mesta, mesta in vasi z njihovi prebivalci so pokopani. Morje, reke in oblaki prestopijo bregove, preplavijo, poplavijo in potegnejo s seboj v vrtinec nepregledno število hiš in ljudi: to je očiščenje sveta od greha, v katerega se je pogreznil. Sovraštvo in ambicije povzročajo uničujočo vojno! V pospešenem utripu svojega srca in v svojem duhu sem zaslišal odmevanje nežnega glasu, ki je rekel: »Skozi stoletja ena vera, en krst, ena Cerkev, sveta, katoliška, apostolska. V večnosti, nebesa!». Beseda Nebesa je mojo dušo napolnila z mirom in srečo, do te mere, da sem, skoraj ne da bi se tega zavedala, še dolgo ponavljala: »Nebesa! Nebo!". Takoj ko je minila ta silna nadnaravna sila, sem začel pisati in to brez težav, 3. januarja 1944, na kolenih, naslonjen na posteljo, ki mi je služila kot miza.

Vir: Potovanje pod Marijinim pogledom – Biografija sestre Lucije – OCD Editions (stran 290)