Nova enciklika papeža Frančiška: vse, kar je treba vedeti

Nova papeževa enciklika "Bratje vsi" začrta vizijo boljšega sveta

V dokumentu, ki se osredotoča na današnje družbeno-ekonomske probleme, sveti oče predlaga ideal bratstva, v katerem so lahko vse države del "večje človeške družine".

Papež Frančišek podpisal encikliko Fratelli Tutti ob grobu sv. Frančiška v Assisiju 3. oktobra 2020
Papež Frančišek podpisuje encikliko Fratelli Tutti ob grobu sv. Frančiška v Assisiju 3. oktobra 2020 (foto: Vatikanski mediji)
Papež Frančišek je v svoji najnovejši družbeni enciklici pozval k "boljši politiki", "bolj odprtemu svetu" in poti obnovljenega srečevanja in dialoga, pismo, za katerega upa, da bo spodbujalo "ponovno rojstvo vsesplošne težnje k bratstvu in "socialno prijateljstvo".

Pod naslovom Fratelli Tutti (Fratelli Tutti), dokument z osmimi poglavji s 45.000 besedami - Frančiškovo najdaljšo encikliko doslej - opisuje številna današnja družbeno-ekonomska zla, preden predlaga idealen svet bratstva, v katerem so države sposobne biti del "večje človeške družine. "

Enciklika, ki jo je papež podpisal v soboto v Assisiju, je bila objavljena danes, na praznik svetega Frančiška Asiškega, in je sledila Angelu in jutranji tiskovni konferenci v nedeljo.

Papež v uvodu začne z razlago, da so besede Fratelli Tutti vzete iz šestega od 28 opozoril ali pravil, ki jih je sv. Frančišek Asiški dal svojemu bratu brati - besede, piše papež Frančišek, ki jim je ponudil "slog življenje, zaznamovano z okusom evangelija “.

Toda posebej se osredotoča na 25. opomin svetega Frančiška - "Blagor bratu, ki bi svojega brata ljubil in se bal, ko je daleč od njega, kot če bi bil z njim" - in to znova razume kot poziv "k ljubezni, ki presega geografske ovire in oddaljenost. "

Opažal je, da je, "kamor koli je šel", sveti Frančišek "sejal semena miru" in spremljal "zadnje svoje brate in sestre", piše, da svetnik iz XNUMX. stoletja ni "vodil besedne vojne, namenjene vsiljevanju naukov", temveč "preprosto širiti božjo ljubezen ".

Papež se opira predvsem na svoje prejšnje dokumente in sporočila, na pouk postkoncilskih papežev in na nekatera sklicevanja na svetega Tomaža Akvinskega. Prav tako redno citira dokument o človeškem bratstvu, ki ga je lani podpisal z velikim imamom univerze Al-Azhar Ahmadom Al-Tayyebom v Abu Dabiju, v katerem navaja, da enciklika "prevzema in razvija nekatera velika vprašanja, ki so bila postavljena v Dokument. "

V novosti za encikliko Francis trdi, da je vključil tudi "vrsto pisem, dokumentov in premislekov", prejetih od "številnih posameznikov in skupin po vsem svetu".

Papež v svojem uvodu v Fratelli Tutti potrjuje, da dokument ne želi biti "celovit nauk o bratski ljubezni", temveč je še bolj v pomoč "novi viziji bratstva in družbenega prijateljstva, ki ne bo ostala na ravni besed. Pojasnjuje tudi, da je pandemija Covid-19, ki je med pisanjem enciklike "nepričakovano izbruhnila", poudarila "razdrobljenost" in "nezmožnost" držav za sodelovanje.

Frančišek pravi, da želi prispevati k "ponovnemu rojstvu vsesplošne težnje po bratstvu" in "bratstvu" med vsemi moškimi in ženskami. "Sanjamo torej kot ena človeška družina kot spremljevalci potovanj, ki si delimo isto meso, kot otroci iste zemlje, ki je naš skupni dom, ki vsak od nas prinaša bogastvo svojih prepričanj in prepričanj, vsak od nas njegov glas, vsi bratje in sestre «, piše papež.

Negativni sodobni trendi
V prvem poglavju z naslovom Temni oblaki nad zaprtim svetom je upodobljena žalostna slika današnjega sveta, ki je v nasprotju s "trdnim prepričanjem" zgodovinskih osebnosti, kot so ustanovitelji Evropske unije, ki so bili naklonjeni integraciji, "Določena regresija". Papež ugotavlja, da se v nekaterih državah pojavljajo "kratkoviden, ekstremističen, nezadovoljen in agresiven nacionalizem" ter "nove oblike sebičnosti in izgube socialnega občutka".

Poglavje se skoraj v celoti osredotoča na družbeno-politična vprašanja in nadaljuje z opazovanjem "bolj smo sami kot kdaj koli prej" v svetu "neomejenega potrošništva" in "praznega individualizma", kjer "narašča izguba občutka za zgodovino" in "Vrsta dekonstrukcije".

Opaža "hiperbolo, ekstremizem in polarizacijo", ki so v mnogih državah postali politično orodje, in "politično življenje" brez "zdravih razprav" in "dolgoročnih načrtov", temveč "zvite marketinške tehnike, katerih cilj je diskreditacija drugih" .

Papež potrjuje, da "se vedno bolj oddaljujemo drug od drugega" in da se glas, "dvignjen v obrambo okolja, utiša in zasmehuje". Čeprav beseda splav v dokumentu ni uporabljena, se Francis vrne k predhodno izraženim zaskrbljenostim glede "vržene družbe", kjer po njegovem mnenju nerojeni in ostareli "niso več potrebni", druge vrste odpadkov pa se širijo, kar pa v skrajnem primeru je obžalovanja vredno. "

Govori proti naraščajočim neenakostim v bogastvu, prosi ženske, da imajo "enako dostojanstvo in pravice kot moški", in opozarja na nadloge trgovine z ljudmi, "vojne, terorističnih napadov, rasnega ali verskega preganjanja". Ponavlja, da te "situacije nasilja" zdaj predstavljajo "razdrobljeno" tretjo svetovno vojno.

Papež svari pred "skušnjavo gradnje kulture obzidja", ugotavlja, da občutek pripadnosti "enočloveški družini izginja" in da se iskanje pravičnosti in miru "zdi zastarela utopija", ki jo nadomešča "globalizacijska ravnodušnost".

Kar zadeva Covid-19, ugotavlja, da trg ni ohranil "vsega na varnem". Pandemija je ljudi prisilila, da si znova vzbujajo skrb drug za drugega, vendar opozarja, da bi se lahko individualistično potrošništvo "hitro izrodilo v svobodo za vse", kar bi bilo "huje od katere koli pandemije".

Francis kritizira "nekatere populistične politične režime", ki migrantom za vsako ceno preprečujejo vstop in vodijo v "ksenofobično miselnost".

Nato preide na današnjo digitalno kulturo in kritizira "nenehno nadzorovanje", kampanje "sovraštva in uničenja" in "digitalne odnose", češ da "ni dovolj graditi mostov" in da digitalna tehnologija ljudi prežene stran od resničnost. Konstrukcija bratstva je, piše papež, odvisna od "pristnih srečanj".

Primer dobrega Samarijanca
V drugem poglavju z naslovom Tujec na poti papež poda svojo egzegezo na prispodobo o blagem Samarijancu in poudarja, da nezdrava družba trpljenju obrača hrbet in je "nepismena" v skrbi za krhke in ranljive. Poudarite, da so vsi poklicani, da postanejo sosedje drugih, kot je dobri Samarijan, dajo čas in sredstva, da premagajo predsodke, osebne interese, zgodovinske in kulturne ovire.

Papež kritizira tudi tiste, ki verjamejo, da bogoslužje zadostuje in niso zvesti temu, kar od njih zahteva njegova vera, ter prepozna tiste, ki "manipulirajo in zavajajo družbo" in "živijo od" dobrega počutja. Poudarja tudi pomen prepoznavanja Kristusa v zapuščenih ali izključenih in pravi, da "se včasih vpraša, zakaj je trajalo toliko časa, preden je Cerkev nedvoumno obsodila suženjstvo in različne oblike nasilja".

Tretje poglavje z naslovom Predstavljanje in ustvarjanje odprtega sveta govori o tem, da gremo "iz sebe", da bi našli "popolnejši obstoj v drugem", in se odpremo drugemu v skladu z dinamiko dobrodelnosti, ki lahko vodi do "uresničitve univerzalni. V tem kontekstu papež govori proti rasizmu kot "virusu, ki se hitro spreminja in namesto da bi izginil, se skriva in skriva v pričakovanjih". Opozarja tudi na invalide, ki se v družbi morda počutijo kot "skriti izgnanci".

Papež pravi, da ne predlaga "enodimenzionalnega" modela globalizacije, ki bi želel odpraviti razlike, ampak trdi, da se mora človeška družina naučiti "živeti skupaj v harmoniji in miru". Pogosto zagovarja enakost v enciklici, ki pa po njegovih besedah ​​ni dosežena z "abstraktnim razglasom", da so vsi enaki, ampak je rezultat "zavestnega in skrbnega gojenja bratstva". Prav tako ločuje med tistimi, ki se rodijo v "ekonomsko stabilnih družinah", ki si morajo le "uveljaviti svojo svobodo", in tistimi, za katere to ne velja, kot so tisti, rojeni v revščini, invalidi ali tisti brez ustrezne oskrbe.

Papež tudi trdi, da "pravice nimajo meja", pri čemer se sklicuje na etiko v mednarodnih odnosih in opozarja na breme dolga za revne države. Pravi, da se bo "praznik univerzalnega bratstva" praznoval šele, ko naš družbeno-ekonomski sistem ne bo več ustvaril "ene same žrtve" ali jih bo dal na stran in ko bodo vsi izpolnili svoje "osnovne potrebe", kar jim bo omogočilo, da boljši od njih samih. Poudarja tudi pomen solidarnosti in navaja, da razlik v barvi, veroizpovedi, nadarjenosti in kraju rojstva "ni mogoče uporabiti za upravičevanje privilegijev nekaterih pravic vseh".

Poziva tudi, naj "pravico do zasebne lastnine" spremlja "načelo prednosti" "podrejanja celotne zasebne lastnine univerzalnemu cilju zemeljskih dobrin in s tem pravico vseh do njihove uporabe".

Osredotočite se na migracije
Velik del enciklike je posvečen migracijam, vključno s celotnim četrtim poglavjem z naslovom Srce odprto za ves svet. Eno podpoglavje ima naslov "brez meja". Po spominu na težave, s katerimi se srečujejo migranti, poziva k konceptu "polnega državljanstva", ki zavrača diskriminatorno uporabo izraza manjšine. Drugi, ki se razlikujejo od nas, so darilo, vztraja papež in celota je več kot vsota posameznih delov.

Kritizira tudi "omejene oblike nacionalizma", ki po njegovem mnenju ne morejo dojeti "bratske neodplačnosti". Zapiranje vrat drugim v upanju, da bodo bolje zaščiteni, vodi do "poenostavljenega prepričanja, da so revni nevarni in neuporabni," pravi, "medtem ko so močni velikodušni dobrotniki." Druge kulture, dodaja, "niso" sovražniki ", pred katerimi se moramo zaščititi".

Peto poglavje je posvečeno Boljši vrsti politike, v katerem Frančišek kritizira populizem zaradi izkoriščanja ljudi, polarizira že razdeljeno družbo in spodbuja sebičnost, da bi povečal svojo priljubljenost. Pravi, da je boljša politika tista, ki ponuja in ščiti delovna mesta ter išče priložnosti za vse. "Največja težava je zaposlitev," pravi. Francis močno poziva, da se trgovina z ljudmi konča, in pravi, da je lakota "kazniva", ker je hrana "neodtujljiva pravica". Poziva k reformi Združenih narodov in zavračanju korupcije, neučinkovitosti, zlonamerne uporabe moči in neupoštevanja zakona. ZN morajo "spodbujati silo zakona namesto zakona sile," pravi.

Papež svari pred zaskrbljenostjo - "nagnjenostjo k sebičnosti" - in finančnimi špekulacijami, ki "še naprej uničujejo". Pandemija je po njegovih besedah ​​pokazala, da "s svobodo trga ni vse mogoče rešiti", človeško dostojanstvo pa mora biti "spet v središču". Prava politika skuša graditi skupnosti in posluša vsa mnenja. Ne gre za "koliko ljudi me je odobrilo?" ali "koliko jih je glasovalo zame?" ampak vprašanja, kot so "koliko ljubezni sem vložil v svoje delo?" in "kakšne prave obveznice sem ustvaril?"

Dialog, prijateljstvo in srečanje
V šestem poglavju z naslovom Dialog in prijateljstvo v družbi papež poudarja pomen »čudeža dobrote«, »pravega dialoga« in »umetnosti srečanja«. Pravi, da brez univerzalnih načel in moralnih norm, ki prepovedujejo neločljivo zlo, zakoni preprosto postanejo samovoljni.

Sedmo poglavje z naslovom Poti ponovnega srečanja poudarja, da je mir odvisen od resnice, pravičnosti in usmiljenja. Pravi, da je izgradnja miru "naloga, ki se ne bo končala" in da ljubiti zatiralca pomeni, da mu pomagamo spremeniti in ne dovolimo, da se zatiranje nadaljuje. Odpuščanje tudi ne pomeni nekaznovanosti, ampak odpoved uničujoči moči zla in želji po maščevanju. Dodaja, da vojne ni več mogoče razumeti kot rešitev, saj njena tveganja odtehtajo domnevne koristi. Iz tega razloga meni, da je danes "zelo težko" govoriti o možnosti "pravične vojne".

Papež ponavlja svoje prepričanje, da je smrtna kazen "nedopustna", in dodal, "ne moremo se umakniti s tega položaja", ter pozval k njeni odpravi po vsem svetu. Pravi, da lahko "strah in zamera" zlahka privedeta do kazni, ki se nanjo gleda "maščevalno in celo okrutno", ne pa kot postopek integracije in zdravljenja.

V osmem poglavju, Religije v službi bratstva v našem svetu, papež zagovarja medverski dialog kot način za vzpostavitev "prijateljstva, miru in harmonije" in dodal, da brez "odprtosti za Očeta vseh" bratstva ni mogoče doseči. Koren sodobnega totalitarizma je, pravi papež, "zanikanje transcendentnega dostojanstva človeške osebe" in uči, da nasilje "nima podlage v verskih prepričanjih, temveč v njihovih deformacijah".

Poudarja pa, da kakršen koli dialog ne pomeni "zalivanja ali prikrivanja naših najglobljih prepričanj". Iskreno in ponižno čaščenje Boga, dodaja, "ne obrodi sadov v diskriminaciji, sovraštvu in nasilju, ampak v spoštovanju do svetosti življenja".

Viri navdiha
Papež zaključuje encikliko z izjavo, da ga navdihujejo ne samo sveti Frančišek Asiški, temveč tudi nekatoličani, kot so "Martin Luther King, Desmond Tutu, Mahatma Gandhi in mnogi drugi". Blaženi Charles de Foucauld trdi tudi, da je molil, da je bil "brat vseh", kar je dosegel, piše papež, "tako, da se je identificiral z najmanj".

Enciklika se zaključi z dvema molitvama, eno k "Stvarniku" in druga k "ekumenski krščanski molitvi", ki jo je ponudil sveti oče, da lahko srce človeštva gosti "duh bratstva".