Molitev pohvale: pobožnost, ki je ne sme manjkati

Molitev ni osvajanje človeka.

Je darilo.

Molitev ne nastane, ko "želim" moliti.

Ko pa sem »dan« moliti.

Duh nam daje in omogoča molitev (Rim 8,26; 1 Kor 12,3).

Molitev ni človeška pobuda.

Odgovoriti je mogoče le.

Bog me vedno prehiti. S svojimi besedami. S svojimi dejanji.

Brez Božjih podvigov ne bi nastali Njegovi čudeži, Njegova dejanja, molitev.

Čaščenje in osebna molitev sta možna le zato, ker je Bog "storil čudeže", posegel je v zgodovino svojega ljudstva in v dogodke svojega bitja.

Marija iz Nazareta ima možnost peti, "poveličevati Gospoda", le zato, ker je Bog "storil velike stvari" (Lk 1,49).

Molitveno gradivo priskrbi prejemnik.

Če ne bi bilo Njegove besede, naslovljene na človeka, njegovega usmiljenja, pobude Njegove ljubezni, lepote vesolja, ki je šlo iz njegovih rok, bi bitje ostalo tiho.

Dialog molitve se vname, ko Bog človeka izzove z dejstvi, "ki jih postavi pred oči".

Vsaka mojstrovina potrebuje spoštovanje.

Pri ustvarjanju je Božji Artifice tisti, ki uživa v svojem delu: "... Bog je videl, kaj je storil, in glej, to je bila zelo dobra stvar ..." (Postanek 1,31)

Bog uživa v tem, kar je naredil, saj je to zelo dobra, zelo lepa stvar.

Zadovoljen je, upam si reči "presenečen".

Delo je bilo popolnoma uspešno.

In Bog izpusti "oh!" od čudenja.

Toda Bog čaka, da se priznanje začudeno in hvaležno zgodi tudi s strani človeka.

Pohvale niso nič drugega kot spoštovanje bitja za to, kar je Stvarnik storil.

"... Hvalite Gospoda:

lepo je peti našemu Bogu,

sladko ga je hvaliti, kot mu ustreza ... "(Psalm 147,1)

Pohvala je mogoča le, če si dovolimo, da nas je Bog "presenetil".

Čuditi se je mogoče le, če človek zazna, če nekdo odkrije dejanje Nekega v tem, kar je pred našimi očmi.

Čudenje pomeni potrebo po tem, da se ustavimo, občudujemo, odkrijemo znamenje ljubezni, odtis nežnosti, lepote, skrite pod površino stvari.

"... Pohvaljujem te, ker si me naredil kot prodornega;

Vaša dela so čudovita ... "(Ps 139,14)

Pohvalo je treba odstraniti iz svečanega okvira templja in ga tudi vrniti v skromni del vsakdana, kjer srce doživi Božjo posredovanje in prisotnost v skromnih dogodkih obstoja.
Pohvale tako postanejo nekakšno »praznovanje v tednu«, pesem, ki unovči monotonijo presenečenja, ki prekliče ponavljanje, pesem, ki premaga banalnost.

"Delanje" mora voditi do "videnja", dirka je prekinjena, da bi popustila kontemplaciji, naglica daje pot ekstatičnemu počitku.

Pohvaliti pomeni slaviti Boga v liturgiji navadnih kretenj.

Pohvali ga tistemu, ki še naprej dela "dobro in lepo stvar", v tistem neverjetnem in brez primere ustvarjanja, ki je naš vsakdan.

Lepo je hvaliti Boga, ne da bi skrbeli za ugotavljanje razlogov.
Pohvale so dejstvo intuicije in spontanosti, ki je pred vsakim sklepanjem.

Izhaja iz notranjega impulza in je podvržen dinamiki neupravičenosti, ki izključuje kakršen koli izračun, kakršno koli utilitarno presojo.

Ne morem si pomagati uživati ​​v tem, kar je Bog v sebi, za njegovo slavo, za njegovo ljubezen, ne glede na seznam "milosti", ki mi jih je podelil.

Pohvala predstavlja posebno obliko misijonskega oznanjevanja.
Bolj kot razlago Boga, namesto da bi ga predstavil kot predmet svojih misli in sklepov, manifestiram in pripovedujem svoje izkušnje z njegovim dejanjem.

Pohvale ne govorim o Bogu, ki me prepriča, ampak o Bogu, ki me preseneča.

Ne gre za čudenje izjemnim dogodkom, temveč za to, kako razumeti nenavadno v najpogostejših situacijah.
Najtežje je videti tiste, ki jih imamo vedno pod očmi!

Psalmi: najvišji primer pohvale molitve

"... .. Spremenili ste se moje obrekovanje v ples, moja vreča v obleko veselja, da bom lahko neprestano pela. Gospod, moj bog, hvalil te bom večno .... " (Psalm 30)

"... Veselite se, pravični, v Gospodu; pohvala ustreza pokonci. Hvalite Gospoda s harfo, z desetimi strunanimi harfami, ki so mu peli. Zapeljite novo pesmi Gospodu, igrajte harfo z umetnostjo in odobravajte ... "(Psalm 33)

"... Gospod bom blagoslovil ves čas, pohvale so mi bile vedno na ustih. Slavim v Gospodu, poslušam ponižne in se veselim.

Proslavite Gospoda z menoj, naj skupaj vzvišimo

njegovo ime…." (Psalm 34)

"... Zakaj si žalosten, duša moja, zakaj se steguje nad mano? Upanje v Boga: Še vedno ga lahko pohvalim,

Njega, odrešitev mojega obraza in moj Bog .... " (Psalm 42)

„… Želim peti, želim te peti: zbudi se, moje srce, zbudi se harfa, citre, želim se zbuditi zore. Med narodi vas bom hvalil, Gospod, zapovedoval vam bom hvalospeve med narodi, ker je vaša dobrota do nebes velika, vaša zvestoba oblakom .... " (Psalm 56)

"... O Bog, ti si moj Bog, ob zori te iščem,

moja duša je žejna po tebi ... kakor je tvoja milost vredna več kot življenje, bodo moje ustnice izrekle tvojo hvalo ... "(Psalm 63)

"... Hvalite, Gospodovi služabniki, hvalite Gospodovo ime. Blagor bodi Gospodovo ime, zdaj in za vedno. Od sončnega vzhoda do njegove postavitve hvalite Gospodovo ime .... " (Psalm 113)

„… Hvalite Gospoda v njegovem svetišču, hvalite ga v trdnosti njegove moči. Hvalite ga za čudeže, pohvalite ga za njegovo neizmerno veličino.

Hvalite ga s trobentami, hvalite ga s harfo in citrom; pohvalite ga z timpani in plešite, pohvalite ga na godalah in flavtah, pohvalite ga z zvočnimi cimbalami, pohvalite ga z zvonjenimi činelami; naj vsako živo bitje hvali Gospoda. Aleluja!…. " (Psalm 150)