Žalost: kristjan se ji mora izogibati. Kako to storiti?

Žalost

I. Izvor in posledice žalosti. Naša duša – piše sveti Frančišek Saleški – ob pogledu na zlo, ki je v nas proti naši volji, pa naj bo to zunanje zlo, kot je revščina, slabotnost, prezir, ali notranje, kot je nevednost, suhoparnost, dolgočasnost, skušnjave, čuti bolečino, ki ji pravimo žalost. Z drugimi besedami, ko duša začuti zlo v sebi, ji je žal, da ga ima, in od tod tudi žalost, potem pa si takoj želi, da bi se ga osvobodila in imela sredstva, da se ga osvobodi: in do te točke ni narobe, saj je naravno, da vsakdo išče dobro in beži pred tem, za kar verjame, da je zlo.

Če duša išče sredstva, da bi se osvobodila lastnega zla za božjo ljubezen, jih bo iskala s potrpežljivostjo, blagostjo, ponižnostjo in mirom, pričakujejoč osvoboditev bolj od božje dobrote in previdnosti kot od osebnih prizadevanj, delavnosti in marljivosti. Če pa se hoče osvoboditi iz samoljubja, se bo borila, vznemirjala se bo v iskanju sredstev, kot da bi želeno dobro bilo odvisno bolj od nje kot od Boga: ne da tako razmišlja, vendar se obnaša, kot da je tako mislila.

Potem, če ne najde takoj, kar si želi, povzroči resno tesnobo in nepotrpežljivost, ki pa daleč od tega, da bi odpravila prejšnje zlo, ga dejansko poslabša, jo pahneta v globoko tesnobo in melanholijo, skupaj s takšnim malodušjem in izčrpanostjo. , kot da se zdi, kot da njegova bolezen nima več zdravila. Torej žalost, ki je na začetku dobra, potem generira nemir, povzroči povečanje žalosti in to stanje je izjemno nevarno.

Nemir je za grehom največje zlo duše, kajti, kakor zapeljevanja in notranji nemir države ne le pogubljajo, ampak ji preprečujejo tudi odganjanje zunanjega sovražnika; tako naše srce, ko je v sebi vznemirjeno in nemirno, nima več moči, da bi ohranilo že pridobljene kreposti, niti načina, da bi se uprlo skušnjavam sovražnika, ki naredi vse, da bi lovil ribe v nemirnih vodah. Nemir izhaja iz nezmerne želje, da bi se osvobodili zla, ki ga čutimo, ali da bi dosegli dobro, na kar upamo; vendar nič ne poslabša zla in oddalji dobrega bolj kot nemir.

Ptice, ki so padle v mreže in zanke, tam ostanejo, saj takoj, ko jih ujamejo, začnejo mahati s krili in se boriti ter se tako vedno bolj zapletajo (Filoteja IV, 11).

O Gospod, dajalec miru in spokojnosti, osvobodi me žalosti in nemira, smrtnih sovražnikov svetosti in plodnega apostolata med mladimi.

II. Kako premagati nemir, ki ga povzroča žalost. Ko vas vznemirja želja, da bi se osvobodili zla ali dosegli dobro – svetuje sveti Frančišek Saleški – najprej umirite svojega duha, umirite svojo presojo in svojo voljo, nato pa poskušajte uspeti v svoji nameri z uporabo ustrezna sredstva enega za drugim. In ko rečem lepo lepo, ne mislim malomarno, ampak brez skrbi, brez motenj in nemira; sicer bi, namesto da bi dobil, kar hočeš, vse uničil in ti boš v hujših težavah kot prej.

"Vedno nosim dušo v svojih rokah, o Gospod, in nisem pozabil tvojega zakona," je rekel David (Ps 118,109). Preglejte večkrat na dan, vendar vsaj zvečer in zjutraj, če dušo vedno nosite v rokah ali če vas nekaj strasti ali nemira ni ugrabilo; poglejte, ali imate svoje srce na svoj ukaz ali če vam je zmanjkalo, da bi se lotili nepričakovane ljubezni, sovraštva, zavisti, pohlepa, strahu, dolgočasja, slave.

Če ga zavedete, ga pokličite, preden ga karkoli drugega pokličete in vrnete k Božji navzočnosti, tako da naklonjenosti in želje ponovno uvedejo v poslušnost in v spremstvo njegove božanske volje. Kajti kot tisti, ki se boji izgubiti nekaj, kar mu je drago, ga močno drži v roki, tako moramo mi, posnemamo Davida, vedno reči: Moj Bog, moja duša je v nevarnosti; zato ga nenehno nosim v svojih rokah in tako nikoli ne pozabim vašega svetega zakona.

Misli, ki so tako majhne in malo pomembne, nikoli ne dovolite, da vas motijo; kajti po malčkih, ko pridejo odrasli, bi se jim zdela srca bolj pripravljena, da bi jih motili in zmedli.

Zavedajoč se, da prihaja nemir, se priporočite Bogu in se odločite, da ne storite ničesar, kot bi želela vaša želja, dokler nemir popolnoma ne mine, le da je nemogoče razlikovati; v tem primeru je treba z nežnim in umirjenim naporom zajeziti zagon želje, kolikor je mogoče kaljenje in moderirati njegovo navdušenje, in zato to storiti, ne v skladu z vašo željo, ampak glede na razum.

Če imate priložnost odkriti nemir tistega, ki usmerja dušo, se zagotovo ne boste počasi umirili. Zato je kralj sveti Louis dal svojemu sinu naslednje opomin: "Ko imate nekaj bolečine v srcu, to nemudoma povejte spovedniku ali neki pobožni osebi in s tolažbo, ki jo boste prejeli, boste zlahka prenesli svoje zlo." (Prim. Filoteja IV, 11).

Tebi, o Gospod, zaupam vse svoje muke in stiske, tako da me boš podpiral, da vsak dan s spokojnostjo nosim moj posvečevalni križ.

III. Kako odpraviti žalost in njeno škodo. Žalost, ki je po Bogu, proizvaja pokoro, koristno za zdravje; žalost sveta povzroča smrt (2 Kor 7,10). Žalost je lahko dobra ali slaba, odvisno od različnih učinkov, ki jih povzroča v nas. Je pa res, da je slabih učinkov več kot dobrih, saj sta samo dve dobri, in sicer usmiljenje in pokora, ter šest slabih, in sicer tesnoba, lenoba, ogorčenost, ljubosumje, zavist in nepotrpežljivost. Zaradi tega modrec pravi: Žalost ubije mnoge in ni dobra za nič (Eccli 30,25); saj je za dva dobra potoka, ki tečeta iz vira žalosti, šest zelo slabih.

Sovražnik uporablja žalost, da bi skušal dobre, ker tako kot skuša slabe ohranjati vesele v grehu, skuša dobre užalostiti v izvajanju kreposti; in tako kot ne more voditi v zlo, razen če ga naredi prijetnega, tako ne more odvrniti od dobrega, razen če ga naredi neprijetnega. Zato, če se znajdete v stiski te slabe žalosti, uporabite naslednja zdravila.

« Je med vami kdo, ki je žalosten? - pravi sveti Jakob - Molite (Jak 5,13). Molitev je odlično zdravilo, ker povzdiguje duha k Bogu, našemu edinemu veselju in tolažbi; toda pri molitvi uporabljajte čustva in izraze, ki odpirajo vaše srce zaupanju in Božji ljubezni.

Odločno se borite proti kakršnemu koli nagnjenju k žalosti; in čeprav se ti tedaj zdi, da vse, kar počneš, delaš hladno, dolgočasno, dolgočasno, vendar tega ne nehaj početi: saj sovražnik, ki bi nas rad z žalostjo oslabil pri dobrem delanju, takoj ko vidi, da ne prenehajte zaradi tega in da ima dobro, storjeno z odporom, večjo zaslugo, nas neha prizadeti.

Koristno je tudi, da se ukvarjate z zunanjimi deli in jih spreminjate čim pogosteje, da odvrnete dušo od tistega, kar je žalostno.

Naredite goreča zunanja dejanja, tudi če so brez vašega okusa, kot je poljub križanja, povzdigovanje glasu k Bogu z besedami ljubezni in zaupanja. Zelo koristna je tudi prisotnost pri svetem obhajilu, ker ta nebeški kruh tolaži srce (Ps 103,16) in razveseljuje duha. Poiščite družbo duhovnih ljudi in se v tem času čim več družite z njimi.

In končno se prepustite Božjim rokam, pomirjeni in pripravljeni v miru prenašati svojo mračno žalost kot pravično kazen za prazne radosti preteklosti in bodite prepričani, da vas bo Bog, potem ko vas je preizkusil, osvobodil tega zla (prim. Filoteja IV, 12).