Vizionarka Međugorja Vicka pripoveduje o svoji poti v zagrobno življenje z Madono

Oče Livio: Povejte mi, kje ste bili in koliko je bilo.

Vicka: Bili smo v majhni hiši Jakov, ko je prišla Madona. Bilo je popoldne, okoli 15,20 ure. Da, bilo je 15,20.

Oče Livio: Ali niste čakali na prikazovanje Madone?

Vicka: Ne. Jakov in jaz sva se vrnila v Citlukovo hišo, kjer je bila njegova mama (Opomba: Jakova mama je zdaj mrtva). V Jakovi hiši sta spalnica in kuhinja. Njena mama je šla po nekaj, da bi si pripravila nekaj hrane, kajti malo pozneje bi morala iti v cerkev. Medtem ko smo čakali, sva z Jakovom začela gledati foto album. Nenadoma je Jakov šel s kavča pred mano in ugotovil sem, da je Madona že prišla. Takoj nam je rekel: "Ti, Vicka, in ti, Jakov, pojdi z mano, da bi videl Nebo, Čistilo in pekel". Rekel sem si: "V redu, če to hoče Gospa". Jakov je namesto tega rekel Gospe: "Pripelješ Vicka, ker sta številna brata. Ne pripeljite me, ki sem edini otrok. " To je rekel, ker ni hotel iti.

Oče Livio: Očitno je mislil, da se ne boste nikoli vrnili! (Opomba: Jakova nenaklonjenost je bila providnost, ker zgodba še bolj verodostojno in resnično.)

Vicka: Ja, mislil je, da se ne bomo nikoli vrnili in da bomo šli za vedno. Medtem sem razmišljal, koliko ur ali koliko dni bo trajalo, in spraševal sem se, ali bomo šli gor ali dol. Toda v trenutku me je Madona prijela za desno roko, Jakov pa za levo in streha se je odprla, da bi naju pustili mimo.

Oče Livio: Se je vse odprlo?

Vicka: Ne, ni se vse odprlo, ampak samo tisti del, ki ga je bilo treba prebiti. Čez nekaj trenutkov smo prispeli v raj. Ko smo šli navzgor, smo zagledali majhne hišice, manjše, kot če jih gledamo z letala.

Oče Livio: Toda, ko ste bili zreli, ste pogledali na zemljo?

Vicka: Ko smo bili odrasli, smo gledali dol.

Oče Livio: In kaj ste videli?

Vicka: Vse zelo majhno, manjše, kot če greš z letalom. Medtem sem si mislil: "Kdo ve, koliko ur ali koliko dni traja!". Namesto v trenutku smo prispeli. Videla sem veliko prostora ...

Oče Livio: Glej, nekje sem prebral, ne vem, če je res, da so vrata s precej starejšo osebo.

Vicka: Ja, da. Tu so lesena vrata.

Oče Livio: velik ali majhen?

Vicka: Super. Ja, super.

Oče Livio: Pomembno je. Pomeni, da vanj vstopi veliko ljudi. Ali so bila vrata odprta ali zaprta?

Vicka: Zaprli so ga, Gospa pa ga je odprla in vstopili smo vanjo.

Oče Livio: Ah, kako si ga odprl? Se je odprl sam?

Vicka: Sama. Šli smo do vrat, ki so se odprla sama.

Oče Livio: Zdi se, da razumem, da je Gospa resnično vrata v nebesa!

Vicka: Desno od vrat je bil sveti Peter.

Oče Livio: Kako ste vedeli, da je to S. Pietro?

Vicka: Takoj sem vedel, da je to on. S ključem, precej majhen, z brado, malo založen, z lasmi. Ostalo je enako.

Oče Livio: Je stal ali sedel?

Vicka: Vstani, stoj ob vratih. Takoj ko smo vstopili, smo šli naprej, peš, morda tri, štiri metre. Nismo obiskali vsega raja, vendar nam je Gospa pojasnila. Videli smo velik prostor, obdan s svetlobo, ki tu na zemlji ne obstaja. Videli smo ljudi, ki niso niti debeli niti tanki, ampak vsi enaki in imajo tri barvne halje: sivo, rumeno in rdečo. Ljudje hodijo, pojejo, molijo. Lete tudi mali Angeli. Gospa nam je rekla: "Poglejte, kako veseli in zadovoljni so ljudje, ki so tu na nebesih." To je veselje, ki ga ni mogoče opisati in ki ne obstaja tukaj na zemlji.

Oče Livio: Gospa vas je dala razumeti bistvo Raja, ki je sreča, ki se nikoli ne konča. "V nebesih je veselje," je dejal v svojem sporočilu. Nato vam je pokazal popolne ljudi in brez kakršne koli fizične okvare, da bi nas razumel, da bomo imeli, ko bo vstajenje mrtvih, telo slave, kot je vstalega Jezusa. Vendar bi rad vedel, kakšno obleko so nosili. Tunike?

Vicka: Ja, nekaj tunike.

Oče Livio: So šli vse do dna ali so bili kratki?

Vicka: Bili so dolgi in so šli vso pot.

Oče Livio: Kakšne barve so bile tunike?

Vicka: Siva, rumena in rdeča.

Oče Livio: Ali imajo po vašem mnenju te barve pomen?

Vicka: Gospa nam ni razložila. Ko hoče, pojasni Gospa, toda v tistem trenutku nam ni razložila, zakaj imajo tunike treh različnih barv.

Oče Livio: Kakšni so Angeli?

Vicka: Angeli so kot majhni otroci.

Oče Livio: Ali imajo polno telo ali samo glavo kot v baročni umetnosti?

Vicka: Imajo celo telo.

Oče Livio: Ali nosijo tudi tunike?

Vicka: Ja, ampak sem kratek.

Oče Livio: Ali lahko vidite noge?

Vicka: Ja, ker nimajo dolgih tunike.

Oče Livio: Ali imajo majhna krila?

Vicka: Ja, imajo krila in letijo nad ljudmi, ki so v nebesih.

Oče Livio: Nekoč je Gospa govorila o splavu. Rekel je, da gre za resen greh in da bodo morali odgovoriti tisti, ki ga bodo nabavili. Otroci pa za to niso krivi in ​​so kot mali angeli v nebesih. Ali so po vašem mnenju mali angeli raja tisti splavljeni otroci?

Vicka: Gospa ni rekla, da so mali Angeli v nebesih otroci splava. Dejal je, da je splav velik greh in da se odzivajo tisti, ki so to storili, in ne otroci.

Oče Livio: Ste potem odšli v Čistilstvo?

Vicka: Ja, potem, ko smo šli v Čistilnico.

Oče Livio: Ste prišli daleč?

Vicka: Ne, Čistilnica je blizu.

Oče Livio: Vas je prinesla Gospa?

Vicka: Ja, držimo se za roke.

Oče Livio: Vas je naredil, da ste hodili ali leteli?

Vicka: Ne, ne, letelo nas je.

Oče Livio: Razumem. Gospa vas je iz raja prepeljala v Čistilstvo in vas držala za roko.

Vicka: Čistilnica je tudi odličen prostor. V Čistilišču pa ljudi ne vidijo, vidi se le velika megla in slišiš ...

Oče Livio: Kaj čutite?

Vicka: Čutiš, da ljudje trpijo. Veste, hrup je ...

Oče Livio: Pravkar sem objavil svojo knjigo: "Ker verjamem v Međugorje", kjer pišem, da bi se v Čistilstvu počutili, kot da bi jokali, kričali, trkali ... Je to res? Tudi jaz sem se trudila najti prave besede v italijanščini, da bi smiselno povedala romarjem hrvaško.

Vicka: Ni mogoče reči, da slišiš udarce ali celo jok. Tam ne vidiš ljudi. Ni nebesa.

Oče Livio: Kaj čutite potem?

Vicka: Čutiš, da trpijo. To je trpljenje različnih vrst. Slišite glasove in celo hrup, kot da nekdo bije sebe ...

Oče Livio: Ali se med seboj pretepata?

Vicka: Takole je videti, a nisem mogla videti. Težko je, oče Livio, razložiti nekaj, česar ne vidite. Eno je čutiti in drugo je videti. V raju vidite, da hodijo, pojejo, molijo in zato lahko natančno poročite. V Čistilnici lahko vidite le veliko meglo. Ljudje, ki smo tam, čakajo na naše molitve, da bomo lahko čim prej odšli v nebesa.

Oče Livio: Kdo je rekel, da čakajo naše molitve?

Vicka: Gospa je rekla, da ljudje, ki so v Čistilišču, čakajo na naše molitve, da bi čim prej odšli v nebesa.

Oče Livio: Poslušajte, Vicka: lahko bi razlagali luč Raja kot božansko prisotnost, v katero so potopljeni ljudje, ki so v tem kraju blaženosti. Kaj po vašem mnenju pomeni meglena čistilka?

Vicka: Zame je megla vsekakor znak upanja. Trpijo, vendar imajo določeno upanje, da bodo šli v nebesa.

Oče Livio: Preseneti me, da Gospa vztraja pri naših molitvah za duše čiščenja.

Vicka: Ja, Gospa pravi, da potrebujejo naše molitve, da najprej odidejo v nebesa.

Oče Livio: Nato lahko naše molitve skrajšajo čistost.

Vicka: Če bomo več molili, grejo najprej v nebesa.

Oče Livio: Zdaj nam povejte o peklu.

Vicka: Ja, najprej smo videli velik požar.

Oče Livio: Vzemite radovednost: ste se počutili toplo?

Vicka: Ja, bili smo dovolj blizu in pred nami je bil ogenj.

Oče Livio: Razumem. Po drugi strani pa Jezus govori o "večnem ognju".

Vicka: Veste, bili smo tam z Gospo. Za nas je bilo drugače. Razumem?

Oče Livio: Ja, seveda! Seveda! Bili ste samo gledalci in ne igralci te grozne drame.

Vicka: Videli smo ljudi, ki so pred vstopom v ogenj ...

Oče Livio: Oprostite: je bil ogenj velik ali majhen?

Vicka: Super. Bil je velik požar. Videli smo ljudi, ki so normalni, preden stopijo v ogenj; potem se, ko padejo v ogenj, spremenijo v grozne živali. Veliko je bogokletnikov in ljudi, ki kričijo in kričijo.

Oče Livio: Ta preobrazba ljudi v grozne živali zame pomeni stanje sprevrženosti prekletih, ki gorijo v plamenu sovraštva do Boga. Odvzemite še eno radovednost: ali imajo ti ljudje, spremenjeni v pošastne zveri, tudi rogove?

Vicka: Kaj? Rogovi?

Oče Livio: Tisti, ki imajo hudiče.

Vicka: Ja, da. Tako je, ko vidiš osebo, na primer blondinko, ki je normalna, preden stopi v ogenj. Ko pa se spusti v ogenj in se potem vrne navzgor, se spremeni v zver, kot da nikoli ni bila oseba.

Oče Livio: Marija nam je v intervjuju za Radio Maria povedala, da ko vam je Gospa med prikazovanjem pokazala pekel, vendar ne da bi vas odpeljala v zagrobno življenje, je ta blondinka, ko je prišla iz ognja, tudi imela rogovi in ​​rep. Je to tako?

Vicka: Ja, seveda.

Oče Livio: Dejstvo, da so se ljudje, spremenjeni v zveri, tudi zame imeli rogove in repove, pomeni, da so postali podobni demonom.

Vicka: Ja, to je način, kako biti podoben demonom. To je transformacija, ki se zgodi hitro. Preden padejo v ogenj, so normalni in ko se vrnejo, se preobrazijo.

Gospa nam je rekla: „Ti ljudje, ki so tukaj v paklu, so šli tja po svoji volji, ker so hoteli tja. Ljudje, ki grejo proti Bogu tukaj na zemlji, že začnejo živeti v peklu in šele nato nadaljujejo. "

Oče Livio: Je Gospa to povedala?

Vicka: Ja, ja, tako je rekla.

Oče Livio: Gospa je takrat rekla, če ne ravno s temi besedami, vendar izraža ta koncept, da gre kdo v pekel, in vztraja, da gremo proti Bogu do konca?

Vicka: Kdorkoli seveda želi iti. Pojdi, kdo je proti božji volji. Kdor hoče, gre. Bog nikogar ne pošlje. Vsi imamo priložnost, da se rešimo.

Oče Livio: Bog nikogar ne pošlje v pekel: ali je to povedala Gospa, ali praviš?

Vicka: Bog ne pošilja. Gospa je rekla, da Bog nikogar ne pošilja. Po naši izbiri smo tisti, ki želimo iti.

Oče Livio: Zato, da Bog nikogar ne pošlje, je Gospa tako rekla.

Vicka: Ja, rekel je, da Bog nikogar ne pošilja.

Oče Livio: Nekje sem slišal ali prebral, da je Gospa rekla, da se ne sme moliti za peklenske duše.

Vicka: Za tiste hudiča ne. Gospa je dejala, da ne molimo za tiste iz pekla, ampak samo za tiste, ki jih čistijo.

Oče Livio: Po drugi strani pa prekleti pekel nočejo naših molitev.

Vicka: Nočejo jih in niso od koristi.
Vir: Zgodba iz intervjuja očeta Livija, direktorja Radia Maria