Kardinalna vrlina previdnosti in kaj to pomeni

Previdnost je ena od štirih kardinalnih vrlin. Tako kot druge tri je tudi vrlina, ki jo lahko izvaja vsakdo; za razliko od teoloških vrlin kardinalne vrline same po sebi niso božji darovi po milosti, ampak širjenje navad. Vendar lahko kristjani rastejo v kardinalnih krepostih s posvečevalno milostjo, zato lahko previdnost prevzame nadnaravno in naravno dimenzijo.

Kaj ni previdnost
Mnogi katoličani menijo, da se previdnost nanaša zgolj na praktično uporabo moralnih načel. Govorijo na primer o odločitvi, da gremo v vojno kot o "preudarni sodbi", ki nakazujejo, da se razumni ljudje v takšnih situacijah ne morejo strinjati glede uporabe moralnih načel, zato so takšne sodbe lahko vprašljive, vendar nikoli popolnoma napačno. To je temeljno nerazumevanje previdnosti, ki kot p. John A. Hardon v svojem sodobnem katoliškem slovarju ugotavlja: "Pravilno znanje stvari, ki jih je treba storiti, ali, na splošno, znanja o stvareh, ki jih je treba storiti, in stvari, ki se jim je treba izogibati".

"Pravičen razlog, uporabljen v praksi"
Kot ugotavlja Katoliška enciklopedija, je Aristotel previdnost opredelil kot recta ratio agibilium, "pravi razlog, uporabljen v praksi". Pomemben je poudarek na "pravem". Ne moremo preprosto sprejeti odločitve in jo nato opisati kot "bonitetno presojo". Previdnost zahteva, da ločimo, kaj je prav in kaj narobe. Tako, kot piše oče Hardon, "je intelektualna vrlina, na podlagi katere človek v vsaki stvari prepozna, kaj je dobro in kaj slabo". Če zmedemo zlo z dobrim, ne izvajamo previdnosti, nasprotno, dokazujemo njegovo pomanjkanje.

Preudarnost v vsakdanjem življenju
Kako torej vemo, kdaj izvajamo preudarnost in kdaj se preprosto prepustimo svojim željam? Hardon ugotavlja tri stopnje previdnosti:

"Pazljivo upoštevajte nasvete s seboj in drugimi
"Na podlagi razpoložljivih dokazov pravilno presodite."
"Vodenje preostalih dejavnosti v skladu s pravili, določenimi po izdaji preudarne sodbe."
Ignoriranje nasvetov ali opozoril drugih, katerih presoja ne sovpada z našo, je znak neprevidnosti. Možno je, da imamo prav in da se drugi motijo; mogoče pa je ravno obratno, še posebej, če se ne strinjamo s tistimi, katerih moralna presoja je na splošno pravilna.

Nekaj ​​končnih premislekov o previdnosti
Ker lahko previdnost z daru milosti prevzame nadnaravno razsežnost, moramo skrbno preučiti nasvete, ki jih prejmemo od drugih, upoštevajoč to. Na primer, ko papeži izražajo svojo sodbo o pravičnosti določene vojne, bi morali ceniti bolj kot nasvet, recimo, nekoga, ki bo denarno profitiral od vojne.

In vedno moramo imeti v mislih, da opredelitev previdnosti od nas zahteva pravilno presojo. Če se naša sodba dokaže, potem ko je dejstvo narobe, potem nismo izdali "preudarne", ampak preudarne sodbe, za katero bomo morda morali popraviti.