Pismo grešnika duhovniku

Dragi oče duhovnik včeraj, po letih, ko sem bil stran od Cerkve, sem poskušal priti do vas, da bi potrdil in iskal božje odpuščanje, vi, ki ste njegov minister. Toda moje srce je žalostno zaradi vašega nepričakovanega odziva "Ne morem oprostiti vaših grehov v skladu s dogmi Cerkve". Ta odgovor je bil najhujše, kar se mi je lahko zgodilo, končnega stavka nisem pričakoval, a po spovedi peš sem šel domov in razmišljal o marsičem.

Mislil sem, ko sem prišel k maši in prebral prispodobo o bludnem sinu, ki pravi, da Bog kot dober oče čaka spreobrnjenje vsakega od svojih otrok.

Mislil sem na pridigo, ki ste jo izrekli o izgubljeni ovci, ki se praznuje na nebesih za spreobrnjenega grešnika in ne za pravičnih devetindevetdeset.

Pomislil sem na vse lepe besede, ki ste jih izrekli o božji usmiljenosti, ko ste pokukali v evangelijski odlomek, v katerem je opisano, kako preljuba ženska ne bo kamenjala po Jezusovih besedah.

Dragi duhovnik, napolniš usta s svojim teološkim znanjem in na prižnici Cerkve narediš lepe pridige, nato pa prideš in mi rečeš, da je moje življenje v nasprotju s tem, kar pravi Cerkev. Morate pa vedeti, da ne živim v kanoničnih hišah ali v zaščitenih zgradbah, včasih pa življenje v džungli sveta nosi nizke udarce in zato smo se prisiljeni braniti in delati, kar lahko.

Mnogo mojih stališč ali boljšega kot naše je, da se imenujemo "grešniki", je posledica niza stvari, ki so se zgodile v življenju, ki so nas prizadele in zdaj vas prosimo za odpuščanje in usmiljenje, ki ga pridigate, odpuščanje, ki mi ga želi dati Jezus toda kaj praviš proti zakonom.

Iz vaše Cerkve sem prišel, dragi duhovnik, po tvoji neuspešni oprostilni sodbi in ves žalosten, razočaran, v solzah sem hodil ure in se znašel po nekaj kilometrih hoje v trgovini z verskimi predmeti. Moj namen ni bil, da bi kupil, ampak šel iskat neko versko podobo, s katero bi se pogovarjal, saj sem s težo kazni prišel iz vaše cerkve.

Moj pogled je zajel razpelo, ki je imel eno roko žebljeno in eno spuščeno. Ne da bi vedel ničesar, sem molil v bližini tega Križnega križa in mir se je vrnil. Razumela sem, da lahko delim, da me ima Jezus rad in da moram nadaljevati pot, dokler nisem dosegla popolnega občestva s Cerkvijo.

Medtem ko sem razmišljal o vsem tem, mi pristopi prodajalec in reče: "dober človek, ali te zanima nakup tega križa? Gre za redek kos, ki ga ni enostavno najti. " Nato sem prosil za razlago o posebnosti te podobe, trgovinica pa je odgovorila: „glej, Jezus na križu ima roko, odmaknjeno od nohta. Govorilo se je, da je bil grešnik, ki od duhovnika nikoli ni dobil odpuščanja, zato je bil spokornik v solzah blizu Razpenja sam Jezus, da je vzel roko z nohta in izpustil tega grešnika ".

Po vsem tem sem razumel, da ni naključje, da sem blizu tega Križnega križa, toda Jezus je poslušal moj krik obupa in hotel nadoknaditi pomanjkanje njegovega ministra.

ZAKLJUČEK
Dragi duhovniki, nimam vas česa naučiti, a ko pristopite k verniku, ki je storil nekaj narobe, poskusite ne poslušati njegovih besed, ampak razumeti njegovo srce. Očitno nam je Jezus dal moralne zakone, ki jih je treba spoštovati, toda Jezus je na drugi strani kovanca pridigal neskončno odpuščanje in umrl križ zaradi greha. Bodite Jezusovi ministranti, ki odpuščajo, in ne sodniki zakonov.

Spisal Paolo Tescione