Pomen in vloga evangelija in zakramentov v našem krščanskem življenju

V teh kratkih razmišljanjih želimo navesti mesto, ki ga morajo imeti evangelij in zakramenti v krščanskem življenju in pastoralni dejavnosti po Božjem načrtu.

Izraz zakrament v jeziku cerkvenih očetov označuje vsako občutljivo resničnost, ki uteleša božansko resničnost in nam jo sporoča: v tem širšem pomenu lahko vse resničnosti Cerkve štejemo za zakrament.

Tu nameravamo govoriti o sedmih zakramentalnih znamenjih, ki spremljajo človeka na njegovi zemeljski poti od rojstva (krst) do upada (maziljenje bolnih). V tem ozkem smislu uporabljamo izraz.

Za evangelizacijo je na drugi strani potrebno narediti obratno: vzemite ga široko. Pravzaprav v ožjem pomenu označuje misijonsko oznanjevanje nevernikom, torej prvo obliko, ki oznanja prenaša, z dvojnim namenom vzbujanja vere in spodbujanja spreobrnjenja. Ob njem je še ena oblika pridiganja: kateheza. Namenjena je tistim, ki so že verniki. Njegov namen je utrditi vero in razširiti obzorja, prenašati vsebino Razodetja v celoti.

V našem primeru evangelizacija v širšem smislu pomeni vse vrste oznanjevanja, to je prenos Besede, in vključuje tako pridiganje kot katehezo.

Dejansko vključuje isto homilijo, ki je najbolj popolna in avtoritativna oblika oznanjevanja evangelija: popolna, ker vsakič prevzame vse funkcije krščanskega pridiganja; avtoritativno, ker je v liturgičnem praznovanju prežeto z vzdušjem in sodeluje pri njegovi učinkovitosti.

Zato sta Beseda in zakramenti dva privilegirana orodja odrešenja.

Naj pojasnimo. Obstaja samo eno odrešenje: to je Kristus s svojo osebo in svojim delom. Nikogar drugega ali česa drugega ni odrešitev (Dela 4,12).

Torej je vsako delo apostolat do te mere, da odpira pot, po kateri lahko bratje hodijo proti Gospodu.

Ves ogromen pastoralni napor ni nič drugega kot pedagogika srečevanja. Vendar pastoralna oskrba mora izvesti sredstva za sestanek. Evangelij in zakramenti izpolnjujejo to nalogo: vzpostaviti stik s Kristusom, z njegovo besedo in z dejanjem. In bodite tako rešeni.

Res je, da je sredstev veliko: Kristus uporablja vse, da nas reši. Toda nad tema dvema izstopata po pomembnosti in učinkovitosti. NT ga dokumentira: pridiga in krsti, naroči Jezusa učencem. Apostoli prepuščajo drugim nalogam, razen teh, vključno z dobrodelnimi akcijami (Dela 6,2), da vso svojo energijo posvetijo molitvi in ​​pridiganju Besede. Očetje Cerkve so v prvi vrsti možje besede in zakramenta. Danes, kot v drugih časih in morda bolj kot v drugih časih, gre za vprašanje reševanja sveta in spreminjanja njegovega obraza. Kakšne koristi imajo pred takšnim podjetjem nekatere besede, ki jih med homilijo vržejo ljudje ali malo vode, ki se je nalila na otrokovo glavo? Potrebno je veliko več, bo rekel nekdo. Seveda, če bi šlo za človeške geste ali prazne ceremonije, nič bolj neveljavne in neuporabne. Toda v tej Besedi in tej gesti deluje sam Bog. Učinkovitost je sorazmerna z njeno božansko močjo. Prav on kot glavni junak vodi zgodbo. Zdaj so v njegovem delovanju beseda in zakramenti točke najbolj žive svetlobe in najmočnejše učinkovitosti (E. Schillebeeckx).

Med evangelijem in zakramenti obstaja neločljiva vez, ki temelji na zgodovini odrešenja. Razširjena miselnost med nami ponavadi ločuje oba elementa: kot da bi pridiganje prenašalo nauk in zakramenti podeljujejo milost. Protestanti so enostransko poudarili pomen Besede. V reakciji so katoličani poudarili učinkovitost obreda. Ta polemični kontrast je ločil tisto, kar je v svoji naravi tesno povezano. Z resno škodo na pastoralni oskrbi.

Eden je imel vtis, da ima na eni strani besedo, ki pravi, vendar ne počne, na drugi pa obred, ki to počne, vendar ne pove. To absolutno ni res.

Božja beseda je živa in učinkovita (Heb 4,12): Bog naredi, kar reče.

Njegova Beseda je moč za zveličanje vsakega, ki veruje (Rim 1,16).

Po drugi strani pa obred kot simbol tudi izraža in sporoča sporočilo. Zakramentalno znamenje ni samo gesta, temveč tudi beseda. Če na kratko povem: pridiganje in zakrament sta nujni fazi enega samega načrta odrešenja, eden od njih je začetek, drugi pa izpolnitev.

Kristus je pisava, izvirni zakrament in dokončna beseda. Je vrhovna gesta Boga in njegove Besede. On je Bog v človeški gesti, najvišji zakrament, ker naj bi izraz zakrament označil občutljivo resničnost, ki izraža in vsebuje božansko resničnost. Jezus je zakrament srečanja z Bogom. Beseda postane dejstvo in se imenuje Jezus.

Je odločilni in dokončni Božji poseg v zgodovino ljudi: dokončna uresničitev tega, kar je želel storiti. Je pa tudi dokončno Razodetje: vse, kar je hotel Bog povedati, je izraženo v njem.

Z besedami pripoveduje, kar je videl v naročju Očeta (Jn 1,18). Toda pred besedami ga razodeva s svojim bitjem: Beseda je postala meso (Jn 1,14). Ta Beseda ni več slišati le do ušes, ampak je vidna tudi v očeh in je v dlani občutljiva (1 Jn 1,1). Jezus je božja slava, ki se odraža na človeškem obrazu (2Kor 4,6), Božja ljubezen se kaže v dejanju človeka.

Jezus torej razodeva Boga s tem, kar je, s tem, kar pravi, in s tem, kar počne. Jezus je Božja beseda, ki postane narejena, in dejstvo, da postane tako prozorna in svetlobna, da postane beseda. Vsa pastoralna skrb je poklicana na natančno in pogumno izbiro: odkriti mora, da se bistveno sklicuje na Kristusovo skrivnost, in posledično preusmeriti pozornost iz zakramentov na zakrament: Jezus. Moramo pogledati k božanskemu Učitelju in se z njim soočiti.

Kateri postopek mu sledi pri reševanju? Običajno to stori: najprej pridiga, da vzbudi vero pri poslušalcih. Kdor prejme sporočilo, se z njim sreča z živahnim pričakovanjem in popolnim zaupanjem. Potem se zgodi srečanje: osebni stik, ki omogoča ozdravitev. To se zgodi s fizičnim stikom s svojo človeštvom: iz njega izvira sila, ki zdravi vsakogar (Lk 6,19). Zdravljenje pomeni začetek novega obstoja, ki postane pričevanje Jezusa pred bratoma