"Oaza miru" skupnost, rojena na podlagi sporočil Medžugorske Matere Božje

Po 25 letih se je Medžugorje zares izkazalo za oazo miru za milijone romarjev z vsega sveta. Medžugorje je oaza in vir milosti: tu se je rodil navdih Marijanske skupnosti – Oaze miru, tu se je porodila naša izkušnja zgodovinsko, tu jo lahko nenehno obnavljamo z črpanjem iz izvira. Želimo se zahvaliti Bogu, ki je iz ljubezni do nas poslal Marijo med nas, da nam pokaže pot odrešenja, pot miru. Mariji, Kraljici miru, se želimo zahvaliti za teh 25 let ljubezni in materinske prisotnosti. Želimo se zahvaliti za dar Marijine skupnosti-Oaze miru, sad Srca Kraljice miru.

S predstavitvijo duhovnosti marijanske skupnosti – oaze miru in zgodovine naše prisotnosti v tej blagoslovljeni deželi želimo dvigniti hvalospev. Ljubezenska zgodba, ki jo zaznamuje prisotnost Marije v lepi, prelepi zgodbi, ki traja že 25 let!

Sporočila Marije, Kraljice miru, so me začela prihajati od samega začetka po mojem duhovnem očetu, ki mi jih je nemudoma posredoval. Po njih sem zaslutil, da Marijina prisotnost v Medžugorju ni šala ali nekaj, kar bi bilo treba podcenjevati. Pustila sem, da me spremljajo ta sporočila in duhovnost, ki je iz njih izhajala, sem zaznal skrb matere, ki bdi nad svojimi otroki, pozorna in skrbna, željna jih vzgajati, da bi rasli na najboljši način. Postopoma sem spoznal, da je Maria odločilno vstopila v moje življenje. Zavest o poklicnem klicu, ki je rasla v meni, me je pripeljala do tega, da sem v posvečenem življenju iskal kraj, kjer bi se utelesil svoj poklic. Koliko je Marija vložila v moje srce s svojimi sporočili, sem iskal konkreten način, da bi lahko živel v cerkveni resničnosti, ki mi jo bo dala spoznati. Tako se je začelo iskanje konkretnega mesta, a sem po več poskusih ugotovil, da moje duhovne potrebe ne najdejo tistega mesta, kjer bi se lahko uresničile. Pojavilo se je vprašanje: ali je mogoče živeti to, kar prosi Marija v Cerkvi, v realnosti posvečenega življenja? Spoznal sem fante in dekleta, ki so tako kot jaz, dotaknjeni izkušnje Medžugorja, iskali, kako stabilno živeti, kar je predlagala Gospa, in razumel sem, da v tem iskanju nisem sam. Tako sem jih začel srečevati, moliti in sanjati ter prositi Marijo vse več luči, da bi nas vodila na tej poti. Z nami je bil tudi pasionistični duhovnik, p. Gianni Sgreva, ki je sprejel Marijino povabilo, naj se ji posveti in ji pomaga ter se dal na razpolago njenim projektom. Kar je Marija prosila v svojih sporočilih, smo čutili kot primarno potrebo, konkreten način za ustvarjanje novega sloga posvečenega življenja.

Sporočilo z dne 7. avgusta 1986 nam je dodatno osvetlilo, saj je v njem dobro opisano, kaj moramo biti, in tudi ime, ki ga bo ta nova realnost dobila: Oaza miru. Biti moramo oaza miru v puščavi sveta, kraj, kjer je voda, kjer je življenje in kjer skupaj z Marijo ponujamo alternativo temu svetu, ki je izgubil vso vrednost, prek preprostega in revnega. življenje, prepuščeno božji previdnosti; prepuščenost božji previdnosti na podlagi evangeljskega odlomka iz Mt. 6,24-34 ("Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse ostalo vam bo poleg tega dano"), o katerem nas je Marija prosila, naj premišljujemo vsak četrtek (sporočilo 29.02.84). Previdnost je bila mišljena kot gospodarski vir in tudi kot termometer naše zvestobe. Ko se je ta dogodivščina fizično začela 18. maja 1987 v Priaboni di Monte di Malo (VI), je naš dan zaznamovala molitev: liturgija ur na skupen način, sveta maša, evharistično češčenje, recitacija rožnega venca, molitev od Gospoda dar miru in tako živimo nalogo priprošnje, za katero smo čutili, da nam je bila zaupana; od dela, v kontemplativnem življenjskem slogu živeli v bratstvu in odprti za sprejem tistih, ki so iskreno iskali mir. Ta dobrodošlica je bila ponuditi možnost, da delimo svoje življenje v molitvi, delu, preprostosti in veselju. Poleg tega, zlasti ob nedeljah, je tam naletela dobrodošlica skupin ljudi, ki so se vračale iz Medžugorja želele nadaljevati izkušnjo molitve. V nedeljo smo pravzaprav ponovno predlagali isti večerni molitveni program, ki ga v Medžugorju živijo še danes.

Z izkušnjo skupnostnega življenja je naraščalo tudi vedno večje razumevanje Marijinega načrta za nas.

Zelo pomembna sta izobrazba, ki nam jo je ponudil Oče, in razmišljanja, ki so nastala ob pozornem branju znamenj časa in zgodovine, v kateri živimo. Oče nas je povabil, da naredimo svojo versko kulturo. Naše življenje naj bi bilo znamenje, prerokba.

Marija potrebuje naše življenje, naše roke, našo inteligenco, predvsem pa naše srce, da bi našim bratom in sestram prinesla veselje spoznanja Boga in njegove ljubezni. Ponuditi izkušnjo, kako molitev odpira oči in srce, da lahko na nov način, z božjega vidika preberemo resničnost in postanemo njene priče. Da bi bilo jasno, da želi Marija z ruševinami obnoviti in iz teh ruševin narediti žive kamne za Božje kraljestvo.

Pravzaprav, koliko ljudi pride v Medžugorje iz težkih življenjskih izkušenj, izkušenj oddaljenosti od Boga, greha, ljudi, ranjenih in izdanih v najdražjih naklonjenostih, ki so se največkrat dotaknile dna ... in Marija je tam, pripravljena da se upognemo nad njimi, da jim vlijemo novo upanje, da razumejo, da še ni vsega konec, da obstaja Oče, ki ljubi in sprejema ter vrača novo priložnost. Marija je novi "dobri Samarijan", ki se zna skloniti in skrbeti za svoje nesrečne otroke in jih po prvi oskrbi zaupa v nove gostilne, kjer si opomorejo in se utrdijo v veri. Oaza miru mora biti ta »terapevtski« kraj rehabilitacije in okrevanja za duha. Koliko ljudi je šlo skozi naše oaze, ki so z nami delili odsek poti, doživljali Boga v evharističnem češčenju, v molitvi, v zaupanju Mariji, ki smo jo imeli za Mater in Učiteljico, za pravo odgovorno Oazo, za katero skrbi rane in jih celi, kar zna vliti upanje in novo navdušenje nad življenjem, da bi potem lahko nadaljevali pot.

Marija je Kraljica miru, s tem naslovom se je predstavila v Medžugorju in nam kot taka spet prišla pokazati pot miru, nas poklicala k spreobrnjenju, prosila, naj postavimo Boga na prvo mesto, da ga sprejmemo v svoje življenje. , da vzpostavi red v naših življenjih, hierarhijo vrednot in nam nakaže molitev kot privilegiran kraj srečanja z Bogom in veselja, ki ga daje tistim, ki jo iščejo v njem.

Ta program, ki nam ga je ponudila Gospa in katerega lahko izkusimo izjemno pomembno po 19 letih skupnostnih izkušenj, nas spodbuja, da obnovimo našo »hvaležnost njej, ki nas je s svojo materinsko ljubeznijo in pomočjo srečala v našem življenju in nam dala da bi srečal Boga, Jezusa, Kneza miru, živega v svoji Cerkvi." (prim. Pravilo življenja št. 1) »Od tega marijanskega srečanja se je pravzaprav naše življenje spremenilo. Marija prosi za naše sodelovanje, da bi rešili številne brate in sestre, ki iščejo mir. S tem, ko se ji prepustimo, ne želimo obdržati prejetega darila namesto nas. Z veseljem izjavljamo našo popolno razpoložljivost, da bi nas Kraljica miru lahko uporabila kot svoje orodje za izpolnitev Očetovega načrta odrešenja, s pričevanjem in žrtvovanjem našega življenja za odrešenje sveta. ”(Cfr. RV nn. 2-3) S. Maria Fabrizia dell'Agnello Immolato, cmop

Vir: Pričevanje vzeto iz "Međugorja 25 let ljubezni" marijanske skupnosti Oaza miru v Medžugorju