Popolna homilija papeža Frančiška izjemnemu Urbiju in Orbiju

"Ko je prišel večer" (Mk 4). Evangelijski odlomek, ki smo ga pravkar slišali, se začne tako. Že tedne je večer. Gosta tema se je zbrala na naših trgih, na naših ulicah in v naših mestih; prevzelo je naše življenje in vse napolnilo z gluho tišino in mučno praznino, ki ustavi vse, kot mine; čutimo ga v zraku, opazimo v potezah ljudi, njihov videz jim daje. Znajdemo se prestrašeni in izgubljeni. Tako kot evangelijski učenci nas je nepričakovano in burno neurje ujelo. Spoznali smo, da smo na istem čolnu, vsi krhki in dezorijentirani, a hkrati pomembni in potrebni, vsi poklicani, da veslamo skupaj, vsak od nas mora tolažiti drugega. Na tej jadrnici ... vsi smo. Tako kot tisti učenci, ki so zaskrbljeni govorili z enim glasom, rekoč: »umiramo« (r. 35),

V tej zgodbi se je enostavno prepoznati. Težje je razumeti Jezusovo držo, čeprav so njegovi učenci precej prestrašeni in obupani, je na krmi, v delu čolna, ki prvi potopi. In kaj počne? Kljub nevihti globoko spi in zaupa v Očeta; to je edini čas v evangelijih, ko vidimo, da Jezus spi. Ko se zbudi, potem ko je pomiril veter in vode, se z zamerljivim glasom obrne na učence: „Zakaj se bojite? Nimate vere? "(V. 40).

Poskusimo razumeti. Iz česa je sestavljeno pomanjkanje vere učencev v nasprotju z Jezusovim zaupanjem? Nehali so verjeti vanj; v resnici so ga povabili. Toda poglejmo, kako pravijo: "Mojster, ali vam ni vseeno, če bomo poginili?" (v. 38). Vseeno vam je: mislijo, da jih Jezus ne zanima, ne zanima jih. Ena od stvari, ki nas in naše družine najbolj boli, ko jih slišimo, pravi: "Vas ni mar za mene?" Je fraza, ki boli in sprošča nevihte v naših srcih. Tudi Jezus bi se otresel, saj nas bolj kot kdorkoli drug skrbi. Ko ga povabijo, svoje učence rešuje pred odvračanjem.

Nevihta izpostavlja našo ranljivost in odkriva tiste lažne in odvečne gotovosti, okoli katerih smo gradili svoje dnevne programe, svoje projekte, svoje navade in prioritete. Pokaže nam, kako smo naredili iste stvari, ki nas hranijo, podpirajo in krepijo življenje in skupnosti, postanejo dolgočasne in šibke. Nevihta je pognala vse naše predpakirane ideje in pozabe, kaj hrani duše naših ljudi; vsi ti poskusi, ki nas anestezirajo z načini razmišljanja in ravnanja, ki naj bi nas "rešili", vendar se namesto tega ne morejo povezati s svojimi koreninami in ohraniti spomina na tiste pred nami. Prikrajšamo se za protitelesa, ki jih potrebujemo za soočanje s stiskami.

V tej nevihti je padla fasada tistih stereotipov, s katerimi smo priklicali svoj ego, ki je vedno zaskrbljen nad svojo podobo in še enkrat odkril tisto (blagoslovljeno) skupno pripadnost, ki je ne moremo prikrajšati: pripadnost bratom in sestre.

"Zakaj se bojite? Nimate vere? "Gospod, tvoja beseda nocoj vpliva na nas in zadeva nas, vse nas. V tem svetu, ki ga imaš rad bolj kot mi, smo šli naprej z naglo hitrostjo in se počutili močne in sposobne storiti karkoli. Pohlepni za dobičkom, prepuščamo se stvarem in jih pritegne naglica. Nismo se ustavili pri vašem očitku nas, niso nas pretresale vojne ali krivice po vsem svetu, niti nismo poslušali vpitja revnih ali našega bolnega planeta. Nadaljevali smo ne glede na to, da smo razmišljali, da bomo ostali zdravi v bolnem svetu. Zdaj, ko smo v nevihtnem morju, vas vabimo: "Zbudi se, Gospod!".

"Zakaj se bojite? Nimate vere? "Gospod, ti nas kličeš, kličeš k veri. Kar ni toliko verjeti, da obstajaš, ampak priti k tebi in zaupati vase. Ta post odzvanja nujno: "Spreobrnite se!", "Vrnite se k meni z vsem srcem" (Joel 2). Kličete nas, da vzamemo ta testni trenutek kot trenutek izbire. Ni trenutek vaše sodbe, ampak naša presoja: čas, da izberete, kaj je pomembno in kaj mine, čas za ločitev tistega, kar je potrebno, od tistega, kar ni. Čas je, da se naše življenje vrnemo nazaj, glede vas, Gospoda in drugih. Lahko si ogledamo toliko zglednih spremljevalcev poti, ki so se, čeprav prestrašeni, odzvali z življenjem. To je moč Duha, ki se je izlila in oblikovala v pogumnem in velikodušnem samonikanju. Življenje v Duhu je tisto, ki lahko unovči, izboljša in pokaže, kako se naša življenja prepletajo in podpirajo navadne ljudi - pogosto pozabljene -, ki se ne pojavljajo v naslovih časopisov in revij ali na velikih pohodih zadnje oddaje, vendar nedvomno v te dni pišejo odločilne dogodke našega časa: zdravniki, medicinske sestre, zaposleni v veleblagovnicah, čistilci, negovalci, dobavitelji prevoza, organi pregona in prostovoljci, prostovoljci, duhovniki, moški in ženske religiozni in toliko drugih, ki razumeli so, da nihče ne doseže odrešenja sam. Ob tako trpljenju, kjer je ovrednoten verodostojen razvoj naših narodov, doživljamo Jezusovo duhovniško molitvo: "Naj bodo vsi eno" (Jn 12). Koliko ljudi vsak dan trpi potrpežljivost in nudi upanje, pri čemer pazi, da ne sejamo panike, temveč skupno odgovornost. Koliko očetov, mater, starih staršev in učiteljev svojim otrokom z majhnimi vsakodnevnimi kretnjami pokaže, kako se soočiti s krizo in jim prilagoditi rutine, pogledati navzgor in spodbuditi molitev. Tisti, ki molijo, ponujajo in posredujejo v dobro vseh. Molitev in tiha služba: to je naše zmagovito orožje.

"Zakaj se bojite? Nimate vere "? Vera se začne, ko spoznamo, da potrebujemo odrešenje. Nismo samozadostni; smo sami ustanovitelji: potrebujemo Gospoda, kot so starodavni navigatorji potrebovali zvezde. Jezusa vabimo v čolne našega življenja. Svoje strahove mu predamo, da jih lahko premaga. Tako kot učenci bomo izkusili, da na krovu z njim ne bo brodoloma. Ker je to Božja moč: vse, kar se nam zgodi, spremeniti v dobre, tudi slabe stvari. V naše nevihte prinesite spokojnost, saj z Bogom življenje nikoli ne umre.

Gospod nas sprašuje in nas med nevihto vabi, da prebudimo in uresničimo tisto solidarnost in upanje, ki bi lahko dali moč, podporo in pomen do teh ur, ko se zdi, da vse propade. Gospod se prebuja, da prebudi in oživi našo velikonočno vero. Imamo sidro: z njegovim križem smo se rešili. Imamo čelado: z njegovim križem smo bili odrešeni. Imamo upanje: z njegovim križem smo bili ozdravljeni in objemi, da nas nič in nihče ne more ločiti od njegove odrešitvene ljubezni. Sredi osamljenosti, ko trpimo zaradi pomanjkanja nežnosti in možnosti srečanja in doživimo izgubo toliko stvari, še enkrat poslušamo napoved, ki nas rešuje: vstal je in živi za našo stran. Gospod nas od svojega križa prosi, da ponovno odkrijemo življenje, ki nas čaka, da pogledamo proti tistim, ki nas gledajo, da okrepimo, prepoznamo in favoriziramo milost, ki živi v nas. Ne ugasnimo mahajočega se plamena (prim. 42: 3), ki nikoli ne maha in pustimo, da upanje ponovno zaživi.

Objemiti svoj križ pomeni najti pogum, da sprejmemo vse težave današnjega časa, za trenutek se prepustimo našemu navdušenju nad močjo in lastnostmi, da bi naredili prostor za ustvarjalnost, ki jo samo Duh lahko navdihuje. Pomeni najti pogum za ustvarjanje prostorov, kjer lahko vsi prepoznajo, da so poklicani in dovolijo nove oblike gostoljubnosti, bratstva in solidarnosti. Z njegovim križem smo bili rešeni, da smo prevzeli upanje in pustili, da okrepi in podpre vse ukrepe in vse možne načine, da nam pomaga varovati sebe in druge. Objemite Gospoda, da prevzame upanje: to je moč vere, ki nas osvobaja strahu in nam daje upanje.

"Zakaj se bojite? Nimate vere "? Dragi bratje in sestre, iz tega kraja, ki govori o trdni veri Petra, bi nocoj rad vse vas zaupal Gospodu po priprošnji Marije, Zdravja ljudi in Stormy Sea Star. Iz te kolonade, ki zajema Rim in ves svet, naj vas bo kot tolažilni objem prišel božji blagoslov. Gospod, lahko blagosloviš svet, daj zdravje našim telesom in tolaži naša srca. Prosite nas, da se ne bojimo. Pa vendar je naša vera šibka in bojimo se. Toda vi, Gospod, ne boste nas pustili na milost in nemilost. Povejte nam še enkrat: "Ne bojte se" (Mt 28, 5). In skupaj s Petrom »na vas projiciramo vse svoje skrbi, ker nas skrbite« (prim. 1 Pt 5, 7).