Maj, Marijin mesec: meditacija na dvaindvajseti dan

PROFESIJA SIMEONA

22 DAY
Ave Maria.

Poziv. - Marija, mati usmiljenja, moli za nas!

Prva bolečina:
PROFESIJA SIMEONA
Da bi se vdanost Marijinim bolečinam ukoreninila v naših srcih, si omislimo enega za drugim meče, ki so prebodli Brezmadežno srce Device.
Preroki so opisovali Jezusovo življenje v vseh njegovih podrobnostih, zlasti v strastih. Gospa, ki je poznala prerokbe in sprejela, da postane mati človeka žalosti, je dobro vedela, koliko trpljenja bo šla na srečo.
Previdno je, da ne poznamo križev, ki nam jih Bog v času življenja pridržuje; naša šibkost je taka, da bi jo zatrli ob misli na vse prihodnje stiske. Večina sveta Marija je, da bi lahko trpela in zaslužila več, podrobno poznala Jezusovo trpljenje, kar bi bilo tudi njeno trpljenje. Vse življenje je v miru nosil svojo grenkobo v miru.
Ko predstavljate Otroka Jezusa v templju, slišite starega Simeona, ki pravi: "Ta otrok je postavljen kot znak nasprotja ... In meč bo prebodel vašo dušo" (S. Luka, II, 34).
In resnično srce Device vedno čuti prebadanje tega meča. Jezusa je ljubil brez omejitev in bilo mu je žal, da ga bodo nekega dne preganjali, imenovali bogokletnika in posedovali, da bi bil nedolžno obsojen in nato ubit. Ta boleča vizija ni odšla od njenega materinskega Srca in lahko bi rekla: - Moj ljubljeni Jezus je zame kup mirte! -
Oče Engelgrave piše, da so to trpljenje odkrili v Santa Brigidi. Devica je rekla: Nahranila sem svojega Jezusa, pomislila sem na žolč in kis, ki bi mu ga dali sovražniki na Kalvariji; spremenil sem ga v pomična oblačila, misli so mi šle v vrvi, s katerimi bi bil privezan kot zlobnik; ko sem ga razmišljal o spanju, sem si ga predstavljal mrtvega; ko sem ciljal na te svete roke in noge, sem pomislil na nohte, ki bi ga prebodli in takrat so se mi oči napolnile s solzami in moje srce me je mučila bolečina. -
Tudi mi imamo in bomo imeli svojo stisko v življenju; ne bo ostri meč Gospe, zagotovo pa je za vsako dušo njen križ vedno težak. Posnemimo Devico v trpljenju in prinesemo svojo grenkobo v mir.
Kaj je dobro reči, da ste predani Gospe, če se v bolečinah ne poskušate prepustiti volji Božji? Nikoli ne povejte, ko trpite: tega trpljenja je preveč; preseži mojo moč! - Tako reči je pomanjkanje zaupanja v Boga in stisk njegove neskončne dobrote in modrosti.
Moški poznajo uteži, ki jih lahko nosijo njihovi ježki, in jim ne dajejo močnejše teže, da jih ne bi poslabšali. Lončar ve, kako dolgo mora njegova glina ostati v pečici, da se kuha na stopnji toplote, zaradi katere je pripravljena za uporabo; nikoli več vas ne zapusti.
Nikoli se ne smemo domisliti, da bi si upali reči, da Bog, neskončna Modrost in ki ljubi neskončno ljubezen, lahko s težkim bremenom naloži ramena svojih bitij in lahko v ognju stiske pusti dlje, kot je potrebno.

PRIMER

V Letnih pismih Družbe Jezusove beremo epizodo, ki se je zgodila mlademu Indijcu. Sprejel je katoliško vero in živel kot dober kristjan. Nekega dne so ga prijeli močni skušnjavi; ni molil, ni razmišljal o zlu, ki naj bi ga storil; strast ga je zaslepila.
Odločil se je zapustiti hišo, da bi storil greh. Ko je šel do vrat, je slišal te besede: - Nehaj! … Kam greš? -
Obrnil se je in zagledal prodigije: podoba Device žalosti, ki je bila na steni, je zaživela. Gospa je odstranila majhen meč iz prsi in začela govoriti: Daj no, vzemi ta meč in me namesto mojega sina poškodovala z grehom, ki ga hočeš storiti! -
Mladenič je, trepetajoč, prostiral na tleh in z resnično zmedenostjo prosil za odpuščanje, močno jokal.

Folija. - Ne zapravljajte trpljenja, zlasti majhnih, ker so Bogu ponujeni za duše, so zelo dragoceni.

Ejakulacija. - O Marija, za tvojo trdnjavo v bolečinah, pomagaj nam v bolečinah življenja!