Marija iz Međugorja: Gospa nam je v sporočilih povedala prav to ...

MB: Gospa Pavlovič, začnimo s tragičnimi dogodki v teh mesecih. Kje je bilo, ko sta bila porušena oba newyorška stolpa?

Marija .: Ravno sem se vračala iz Amerike, kamor sem odšla na konferenco. Z mano je bil novinar iz New Yorka, katoličan, ki mi je rekel: te katastrofe nas zbudijo, da nas približajo Bogu. Rekel sem mu: preveč katastrofalen si, ne glej tako črnega.

MB: Vas ne skrbi?

Marija.: Vem, da nam Gospa vedno daje upanje. 26. junija 1981 je na svojem tretjem nastopu jokala in prosila, naj moli za mir. Rekel mi je (tistega dne se je pojavila le Marija, urednikova opomba), da lahko z molitvijo in postom odstraniš vojno.

MB: V tistem trenutku nihče od vas v Jugoslaviji ni razmišljal o vojni?

Marija: Ampak ne! Kakšna vojna? Od Titove smrti je minilo leto dni. Komunizem je bil močan, razmere so bile pod nadzorom. Nihče si ni mogel predstavljati, da bo na Balkanu vojna.

MB: Torej je bilo to za vas nerazumljivo sporočilo?

Marija: Nerazumljivo. Spoznal sem ga šele deset let kasneje. 25. junija 1991, na deseto obletnico prvega prikazovanja v Međugorju (prvo je bilo 24. junija 1981, 25. pa je dan prvega prikazovanja vsem šestim vizionarjem, ur.), Sta Hrvaški in Slovenija razglasili njuna ločitev od Jugoslovanske federacije. In naslednji dan, 26. junija, natanko deset let po tistem prividu, v katerem je Gospa jokala in mi rekla, naj molim za mir, je srbska zvezna vojska napadla Slovenijo.

MB: Deset let prej so vas, ko ste govorili o možni vojni, sprejeli za norca?

Marija: Verjamem, da nikogar, kot smo vizionarji, še nikoli ni obiskalo toliko zdravnikov, psihiatrov, teologov. Naredili smo vse možne in domiselne teste. Pod hipnozo so nas celo spraševali.

MB: So bili med katoličani, ki so vas obiskali, nekatoliki?

Marija: Seveda. Vsi zgodnji zdravniki so bili nekatoličani. Eden je bil doktor Džuda, komunist in musliman, znan po celotni Jugoslaviji. Po obisku nas je rekel: "Ti fantje so mirni, inteligentni, normalni. Nori so tisti, ki so jih pripeljali sem ”.

MB: So bili ti testi opravljeni šele leta 1981 ali so nadaljevali?

Marija: Nadaljevala sta ves čas, do lani.

MB: Koliko psihiatrov vas je obiskalo?

Marija: Ne vem… (smeh, ur.). Vizionarji se občasno šalimo, ko novinarji pridejo v Međugorje in nas vprašajo: ali niste psihično bolni? Odgovorimo: ko boste imeli dokumente, ki vas razglašajo za zdravega kot mi, se vrnite in pogovorimo.

MB: Nihče ni razmišljal, da so prikazi halucinacije?

Marija: Ne, nemogoče je. Halucinacija je individualen, ne kolektivni pojav. In nas je šest. Hvala bogu, poklicala nas je Gospa
v šestih.

MB: Kako ste se počutili, ko ste videli, da vas katoliški časopisi, kot je Jezus, napadajo?

Marija: Zame je bilo šok, ko sem videl, da je novinar znal napisati določene stvari, ne da bi se trudil vedeti, se poglobiti, spoznati nekatere izmed nas. Pa vendar sem v Monzi, ne bi smel preteči tisoč kilometrov.

MB: Vendar boste dali citat, da vam ne morejo vsi verjeti, kajne?

Marija: Seveda je normalno, da lahko vsi svobodno verjamejo ali ne. Toda od katoliškega novinarja, glede na previdnost Cerkve, takšnega ravnanja ne bi pričakoval.

MB: Cerkev še ni priznala prividov. Je to težava za vas?

Marija: Ne, ker se je Cerkev vedno tako obnašala. Dokler se prikazovanja nadaljujejo, se ne more izreči.

MB: Kako dolgo traja eden izmed vaših dnevnih nastopov?

Marija: Pet, šest minut. Najdaljše prikazovanje je trajalo dve uri.

MB: Ali vedno vidite "La" isto?
Marija: Vedno isto. Kot običajna oseba, ki govori z mano in ki se je sploh lahko dotaknemo.

MB: Mnogi ugovarjajo: verniki Međugorja sledijo sporočilom, ki jih navajate bolj kot Sveto pismo.

Marija: Toda Gospa nam je v svojih sporočilih povedala natanko to: "dajte Sveto pismo na svoje mesto domov in jih preberite vsak dan". Prav tako nam govorijo, da obožujemo Gospo in ne Boga. To je tudi nesmiselno: Gospa ne počne ničesar, razen da nam pravi, da Boga postavimo na prvo mesto v našem življenju. In govori nam, da ostajamo v Cerkvi, v župnijah. Tisti, ki se vrnejo iz Međugorja, ne postanejo medžugorski apostoli: postanejo steber župnij.

MB: Prav tako nasprotujejo, da so sporočila Gospe, ki jih omenjate, precej ponavljajoča: molite, hitro.

Marija: Očitno nas je našel s trdo glavo. Očitno nas hoče zbuditi, saj danes ne molimo veliko in v življenju ne postavljamo Boga na prvo mesto, ampak druge stvari: kariera, denar ...

MB: Nihče od vas ni postal duhovnik ali redovnica. Pet vas se je poročilo. Ali to pomeni, da je danes pomembno imeti krščanske družine?

Marija: Dolga leta sem mislila, da bom postala redovnica. Začela sem obiskovati samostan, želja po njem je bila zelo močna. Toda mati nadrejena mi je rekla: Marija, če želiš priti, si dobrodošla; če pa se škof odloči, da ne smete več govoriti o Međugorju, morate ubogati. V tistem trenutku sem začel razmišljati, da je morda moja poklicanost izpričati to, kar sem videl in slišal, in da bi lahko tudi sam iskal pot svetosti zunaj samostana.

MB: Kaj je za vas svetost?

Marija: Dobro živi moj vsakdan. Postani boljša mati in boljša nevesta.

MB: Gospa Pavlovič, lahko rečete, da vam ni treba verjeti: saj veste. Se še kaj bojite?

Marija: Strah je vedno prisoten. Lahko pa razumem. Pravim: hvala bogu, imam vero. In vem, da nam Gospa vedno pomaga v težkih trenutkih.

MB: Je to težaven trenutek?

Marija: Mislim, da ne. Vidim, da svet trpi za marsikaj: vojno, bolezni, lakoto. Vidim pa tudi, da nam Bog nudi toliko izredne pomoči, kot sta vsakodnevna prikazovanja meni, Vicku in Ivanu. In vem, da molitev lahko naredi karkoli. Ko smo po prvih prikazih rekli, da nas je Gospa povabila, da vsak dan in na hitro recitiramo rožni venec, se nam je zdelo, kot bi radi rekli? generacije. Ko pa je izbruhnila vojna, smo razumeli, zakaj nam je Gospa rekla, naj molimo za mir. In videli smo, na primer, da v Splitu, kjer je nadškof takoj sprejel sporočilo Medžugorja in prisilil ljudi, da molijo za mir, vojna ni prišla.
Zame je čudež, je dejal nadškof. Eden pravi: kaj lahko rožni venec stori? nič. Toda vsak večer z otroki rečemo rožni venec za tiste uboge, ki umirajo v Afganistanu, za mrtve pa v New Yorku in Washingtonu. In verjamem v moč molitve.

MB: Je to srce sporočila Medžugorja? Na novo odkrivate pomen molitve?

Marija: Ja, ampak ne samo to. Gospa nam tudi pravi, da je v mojem srcu vojna, če nimam Boga, saj le v Bogu najdem mir. Pove nam tudi, da vojna ni samo tam, kjer mečejo bombe, ampak tudi na primer v družinah, ki se razpadajo. Pove nam, da se udeležujemo maše, izpovedujemo, izberemo duhovnega ravnatelja, spremenimo življenje, ljubimo bližnjega. In nam jasno pokaže, kaj je greh, ker je današnji svet izgubil zavest o tem, kaj je dobro in kaj slabo. Mislim, na primer, koliko žensk splavi, ne da bi se zavedale, kaj počnejo, ker jih današnja kultura prepriča, da ni slabo.

MB: Danes mnogi verjamejo, da so na robu svetovne vojne.

Marija: Pravim, da nam Gospa daje možnost boljšega sveta. Mirjani je na primer rekla, da se ne boji imeti veliko otrok. Ni rekel: ne imej otrok, ker bo prišla vojna. Povedal nam je, da če se bomo začeli izboljševati v majhnih vsakdanjih stvareh, bo celoten svet boljši.

MB: Mnogi se bojijo islama. Ali gre res za agresivno religijo?

Marija: Živela sem v deželi, ki je stoletja trpela osmansko oblast. In tudi mi v zadnjih desetih letih nismo najbolj uničeni Srbi, ampak muslimani. Prav tako lahko mislim, da današnji dogodki morda služijo temu, da odpremo oči določenim tveganjem islama. Ampak nočem dolivati ​​goriva v ogenj. Niso za verske vojne. Gospa nam pravi, da je mati vseh, brez razlike. In kot vidik pravim: ničesar se ne smemo bati, saj Bog vedno vodi zgodovino. Tudi danes.