Meditacija 25. maja "Velikonočna aleluja"

Meditacija našega sedanjega življenja mora potekati v Gospodovi slavi, kajti večna sreča našega prihodnjega življenja bo sestavljena iz božje slave; in nihče ne bo sposoben za prihodnje življenje, če ni pripravljen zdaj. Torej, hvalimo Boga zdaj, vendar mu tudi prosimo njegovo prošnjo. Naša pohvala vsebuje veselje, naša prošnja pa ječanje. Pravzaprav so nam obljubili tisto, česar trenutno nimamo; in ker je tisti, ki je obljubil, resničen, se veselimo upanja, četudi se naša želja, ko še nimamo tistega, kar si želimo, zdi kot stokanje. Plodno je, če vztrajamo v želji, dokler nas obljubljeno ne doseže in tako stok mine in samo pohvale prevzamejo. Zgodba o naši usodi ima dve fazi: eno, ki zdaj mine sredi skušnjav in stisk tega življenja, drugo, ki bo v večni varnosti in veselju. Iz tega razloga je tudi za nas uvedeno praznovanje obeh časov, torej tistega pred veliko nočjo in tistega po veliki noči. Čas pred veliko nočjo predstavlja stisko, v kateri smo se znašli; namesto tega, kar sledi veliki noči, predstavlja blaženost, v kateri bomo uživali. Kar praznujemo pred veliko nočjo, je tudi tisto, kar počnemo. Kar praznujemo po veliki noči, kaže na tisto, česar še nimamo. Za to prvič preživimo v postu in molitvi. Drugo pa po koncu posta praznujemo v pohvalo. Zato pojemo: aleluja.
Pravzaprav v Kristusu, naši glavi, sta oba časa predstavljena in prikazana. Gospodova strast nam predstavlja sedanje življenje z vidikom utrujenosti, stiske in z določenimi možnostmi smrti. Namesto tega sta Gospodovo vstajenje in poveličevanje napoved življenja, ki nam bo dano.
Zato vas, bratje, pozivamo, da hvalite Boga; in to si vsi rečemo, ko razglašamo: aleluja. Hvali Gospoda, rečeš drugemu. In drugi vam odgovorijo isto.
Zavežite se, da boste hvalili z vsem svojim bitjem: to pomeni, da ne samo vaš jezik in vaš glas hvalijo Boga, ampak tudi vest, vaše življenje in vaša dejanja.
V cerkvi hvalimo Gospoda, ko se zberemo. V trenutku, ko se vsak vrne k svojim poklicem, skoraj neha hvaliti Boga. Po drugi strani pa ne smemo nehati živeti dobro in vedno hvaliti Boga. Bodite previdni, če zanemarite hvaljenje Boga, ko se odvrnete od pravičnosti in tistega, kar je všeč njega. Pravzaprav, če se nikoli ne oddaljiš od poštenega življenja, tvoj jezik molči, toda tvoje življenje kriči in božje uho ti je pri srcu. Naša ušesa slišijo naše glasove, božja ušesa so odprta za naše misli.