Današnja meditacija: Kaj bomo dali v zameno Gospodu za vse, kar nam daje?

Kateri jezik bi lahko pravilno poudaril božje darove? Pravzaprav je njihovo število tako veliko, da se izogne ​​vsakemu seznamu. Njihova veličina je torej takšna in taka, da bi nas celo eden od njih spodbudil, da se neskončno zahvaljujemo darovalcu.
Obstaja pa usluga, ki je, tudi če bi to želeli, nikakor ne bi mogli molčati. Pravzaprav ne bi smelo biti dopustno, da katera koli oseba, obdarjena z zdravo pametjo in sposobno razmišljanja, ne bi smela povedati nobene besede, četudi je daleč pod dolžnost, o božanski božji koristi, ki jo bomo kmalu spomnili.
Bog je človeka ustvaril po svoji podobi in podobnosti. Zagotovila mu je inteligenco in razum, za razliko od vseh drugih živih bitij na zemlji. Dalo mu je sposobnost, da se je navdušil nad čudovito lepoto zemeljskega raja. In ga končno postavil za suverenega nad vsemi stvarmi na svetu. Po prevari kače, padcu v greh in po grehu, smrti in stiskah bitja ni prepustil svoji usodi. Namesto tega ji je dal zakon, ki ji je bil v pomoč, angeli pa, da jo varujejo in varujejo, in poslal preroke, da popravljajo razvade in učijo vrline. Z grožnjami zatrtih kazni in izkoreninjenjem naglosti zla. S svojimi obljubami je spodbudil muhavost dobrega. Neredko je vnaprej v tej ali oni osebi pokazal končno usodo dobrega ali slabega življenja. Moškega ni zanimal, tudi ko je trmasto vztrajal v svoji neposlušnosti. Ne, v svoji dobroti nas Gospod ni zapustil niti zaradi neumnosti in nesramnosti, ki smo jo izkazovali s preziranjem čast, ki nam jih je ponudil, in s poteptanjem ljubezni kot dobrotnika. Namesto tega nas je poklical nazaj iz smrti in po našem Gospodu Jezusu Kristusu vrnil v novo življenje.
Na tej točki celo način uživanja koristi vzbuja še večje občudovanje: "Čeprav je božanske narave, svoje enakosti z Bogom ni štel za ljubosumni zaklad, ampak se je slekel, prevzevši stanje hlapca" (Phil 2, 6–7). Tudi on je prevzel naše trpljenje in prevzel nase svoje bolečine, saj smo bili tako prizadeti, da smo se z njegovimi ranami zacelili (prim. 53, 4-5) in spet nas je odrešil prekletstva, ki je postal sam zase (prim. Gal 3) in dočakal izjemno sramotno smrt, da nas je pripeljalo nazaj v slavno življenje.
Ni se zadovoljil s tem, da nas je poklical iz smrti v življenje, ampak nas je tudi spravil v lastno božanstvo in nam pripravlja večno slavo, ki presega vsako človeško oceno v razsežnosti.
Kaj torej lahko vrnemo Gospodu za vse, kar nam je dal? (prim. Ps 115, 12). Tako dober je, da zamenjave niti ne zahteva: namesto tega je srečen, da mu vzajemno odgovorimo s svojo ljubeznijo.
Ko pomislim na vse to, ostajam kot prestrašen in zaskrbljen zaradi strahu, da me bo zaradi moje lahkotnosti uma ali skrbi ničesar oslabil v božji ljubezni in celo postal vzrok sramu in sramoti Kristusa.