Današnja meditacija: Kristus je vedno prisoten v svoji Cerkvi

Kristus je vedno prisoten v svoji Cerkvi, predvsem pa v liturgičnih dejanjih. V mašni daritvi je prisoten tako v osebnosti ministranta: "Kdor se je nekoč ponudil na križu, se še vedno ponuja za duhovniško službo", veliko in v najvišji meri pod evharistično vrsto. Prisoten je s svojo krepostjo v zakramentih, tako da ko krsti Kristus, ki krsti. Prisoten je v njegovi besedi, saj je tisti, ki govori, ko v Cerkvi berejo Sveto pismo. Nazadnje je prisoten, ko Cerkev moli in poje psalme, tisti, ki je obljubil: "Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem tudi jaz med njimi" (Mt 18).
V tem velikem delu, s katerim se Bogu daje popolna slava in se posvečujejo ljudje, Kristus vedno poveže s seboj Cerkev, svojo ljubljeno nevesto, ki ga moli kot svojega Gospoda in po njem časti. večnemu očetu.
Zato se Liturgija upravičeno šteje za izvrševanje duhovništva Jezusa Kristusa; v njej se s pomočjo občutljivih znamenj označuje posvečenje človeka in se na njihov lastni način izvaja, javno in celostno čaščenje pa izvaja mistično Telo Jezusa Kristusa, to je Glava in njegovi člani.
Zato je vsako liturgično praznovanje kot delo Kristusa duhovnika in njegovega Tela, ki je Cerkev, sveto dejanje par excellence in nobeno drugo dejanje Cerkve z istim naslovom in v enaki meri ni enako učinkovito.
V zemeljski liturgiji sodelujemo, da bi jo predokusili, v nebeški, ki jo obhajamo v svetem mestu Jeruzalem, h kateremu smo nagnjeni kot romarji in kjer Kristus sedi na desni strani Boga kot svetišče in resnični šotor. Skupaj z množico nebeških zborov zapojemo Gospodu slavospev; Upamo, da se bomo s spoštovanjem spominjali svetnikov, upamo, da bomo do neke mere delili njihovo stanje in se kot odrešitelj veselili našega Gospoda Jezusa Kristusa, dokler se ne bo prikazal, našega življenja in se bomo z njim prikazali v slavi.
Po apostolskem izročilu, ki izvira istega dne kot Kristusovo vstajenje, Cerkev praznuje velikonočno skrivnost vsakih osem dni, na tisto, kar upravičeno imenujemo "Gospodov dan" ali "nedelja". Pravzaprav se morajo na ta dan verniki zbrati na zboru, da bi poslušali božjo besedo in sodelovali v evharistiji ter se tako spomnili strasti, vstajenja in slave Gospoda Jezusa ter se zahvalili Bogu, ki jih je »prerodil v živem upanju. vstajenja Jezusa Kristusa iz mrtvih "(1 Pt 1). Nedelja je torej prvinski praznik, ki ga je treba predlagati in privzgojiti pobožnosti vernikov, tako da je to tudi dan veselja in počitka od dela. Pred njo ne bi smeli postavljati drugih praznovanj, razen če so najpomembnejše, ker je nedelja temelj in jedro celotnega liturgičnega leta.