Današnja meditacija: eshatološka narava romarske cerkve

Cerkev, h kateri smo vsi poklicani v Kristusu Jezusu in v katero bomo z božjo milostjo pridobili svetost, se bo izpolnila le v nebesni slavi, ko bo prišel čas obnove vseh stvari in skupaj s človeštvom tudi vsa stvaritev, ki je tesno združena s človekom in skozi njega doseže svoj konec, bo v Kristusu popolnoma obnovljena.
V resnici je Kristus, dvignjen z zemlje, vse privlekel k sebi; vstal od mrtvih, je učencem poslal svojega življenjskega Duha in preko njega oblikoval svoje telo, Cerkev, kot univerzalni zakrament odrešenja; sedeč na desni strani Očeta, on nenehno deluje na svetu, da bi moške vodil v Cerkev in jih z njimi bolj tesno združil k sebi in jih naredil udeležence njegovega slavnega življenja, tako da jih neguje s svojim Telom in Krvjo.
Tako se je obljubljena obnova, ki jo čakamo, že začela v Kristusu, nadaljevala s pošiljanjem Svetega Duha in se po njem nadaljuje v Cerkvi, v kateri smo z vero poučeni tudi o pomenu našega časovnega življenja, medtem ko v upanju na prihodnje dobrine dokončamo poslanstvo, ki nam ga je na svetu zaupal Oče in uresničimo svoje odrešenje.
Konec časa je za nas že prišel in kozmična prenova je bila nepreklicno vzpostavljena in na določen resničen način predvidena v sedanji fazi: pravzaprav je Cerkev že na zemlji krašena resnična svetost, četudi nepopolna.
Vendar, dokler ne bo novih nebes in nove zemlje, v kateri bo pravičnost stalni dom, bo romarska Cerkev v svojih zakramentih in institucijah, ki pripadajo današnjem času, podoba tega sveta in živi med njimi bitja, ki doslej mučijo in trpijo v težavah in čakajo na razodetje božjih otrok.