Medžugorje: od grešnika do božjega služabnika

Od grešnika do božjega služabnika

V začetku novembra 2004 sem šel v Združene države na več molitvenih srečanj in nekaj konferenc. Tam sem imel tudi priložnost slišati pričevanja ljudi, ki so se spreobrnili po zaslugi Medžugorja, tako z obiskom kot s knjigami. Zame je bil to nadaljnji dokaz, da Bog danes močno deluje. Mislim, da je pomembno, da se vsi zavedajo tega, da se opogumijo in okrepijo svojo vero. Spodaj si lahko preberete pričevanje mladega duhovnika o njegovem izjemnem spreobrnjenju.

Pater Petar Ljubičič

»Ime mi je Donald Calloway in rojen sem v Zahodni Virginiji. V tistih časih so moji starši živeli v popolni nevednosti. Ker jih krščanska vera ni zanimala, me niso dali niti krstiti. Po kratkem času sta se moja starša ločila. Ničesar se nisem naučil, ne o moralnih vrednotah, ne o razliki med dobrim in zlim. Nisem imel načela. Tudi drugi moški, s katerim se je poročila moja mama, ni bil kristjan, ampak je bil le tisti, ki je izkoriščal mojo mamo. Pil je in hodil za ženskami. Ona je bila tista, ki je morala preživljati družino, zato se je pridružila mornarici. Ta okoliščina je pomenila, da me je moral začasno pustiti samega s tem moškim. Bila je ganjena in naša družina se je morala preseliti. Moja mama in očim sta se nenehno prepirala in se na koncu razšla.

Moja mama je zdaj hodila z moškim, ki je bil tako kot ona v mornarici. Ni mi bilo všeč. Bil je drugačen od svojih drugih mož. Bil je tudi drugačen od vseh mojih moških sorodnikov. Ko je prišel na obisk, je prišel v uniformi in je bil videti zelo urejen. Prinesel mi je tudi darila. Vendar sem jih zavrnil in mislil, da se je mama zmotila. Vendar ga je ljubila in oba sta se poročila. Tako je v moje življenje vstopilo nekaj novega. Ta človek je bil kristjan in je pripadal episkopalni cerkvi. To dejstvo mi je bilo vseeno in me ni zanimalo. Posvojil me je in njegovi starši so menili, da bi se zdaj lahko krstila. Iz tega razloga sem prejel krst. Ko sem bil star deset let, se mi je rodil polbrat in tudi on je bil krščen. Vendar mi krst ni pomenil nič. Danes imam tega človeka zelo rada kot očeta in ga tako tudi imenujem.

Ker so se moji starši selili, smo se morali nenehno seliti, med drugim smo se preselili v južno Kalifornijo in na Japonsko. Nisem imel občutka za Boga, vse bolj sem živel življenje polno grehov in v mislih sem imel samo svojo zabavo. Lagal sem, pil alkohol, se zabaval s puncami in postal odvisnik od drog (heroin in LSD).

Na Japonskem sem začel krasti. Moja mama je imela zaradi mene hude bolečine in je umirala od bolečin, a meni je bilo vseeno. Ženska, ki ji je mama zaupala, ji je svetovala, naj se o vseh teh stvareh pogovori s katoliškim duhovnikom v vojaški bazi. To je bil ključ do njegovega spreobrnjenja. To je bilo izjemno spreobrnjenje in Bog je resnično vstopil v njegovo življenje.

Zaradi mojega razuzdanega življenja sva se morali z mamo vrniti v ZDA, a ker sem šel na potepanje, je bila prisiljena sama zapustiti Japonsko. Ko so me končno ujeli, so me izgnali iz države. Bil sem poln sovraštva in želel sem nadaljevati svoje staro življenje v Ameriki. Skupaj z očetom sem odšel v Pensilvanijo. Mama naju je v solzah pričakala na letališču. Rekel je: »Oh, Donnie! Ljubim te. Tako sem vesel, da te vidim, in sem se strašno bal zate! Odrinil sem jo in zakričal nanjo. Moja mama je imela celo zlom, jaz pa sem bil slep za vsako ljubezen.

Moral sem v rehabilitacijski center.

Tukaj so mi hoteli povedati nekaj o veri, a sem pobegnil. Ponovno se nisem naučil ničesar o veri. Medtem so se moji starši dokončno spreobrnili v katoliško vero. Bilo mi je vseeno in nadaljeval sem svoje staro življenje, a znotraj sem bil prazen. Domov sem šel le, ko se mi je zdelo. Bil sem pokvarjen. Nekega dne sem v žepu suknjiča našel medaljo z nadangelom Gabrijelom, ki mi jo je mama skrivaj vtaknila vanj. Potem sem pomislil: "Kakšna neuporabna stvar!". Moje življenje naj bi bilo življenje svobodne ljubezni, namesto tega sem živel življenje smrti.

Pri šestnajstih sem šel od doma in se poskušal obdržati z občasnimi deli, a ker nisem hotel delati, sem tudi to priložnost požrl. Nazadnje sem se vrnil k mami, ki se je skušala z mano pogovarjati o katoliški veri, a o tem seveda nisem hotel ničesar vedeti. V moje življenje se je vedno bolj prikradel strah. Bal sem se tudi, da me bo policija aretirala. Neke noči sem sedel v svoji sobi in ugotovil, da življenje zame pomeni smrt.

Šel sem v knjigarno svojih staršev pogledat nekaj knjižnih ilustracij. V roke mi je prišla knjiga z naslovom: »Kraljica miru obišče Međugorje«. Kaj je bilo? Pogledala sem slike in videla šest otrok s prekrižanimi rokami. Bil sem navdušen in začel sem brati.

"Šest vidcev, medtem ko vidijo Sveto Devico Marijo". Kdo je bil? Še nikoli nisem slišala zanjo, sprva nisem razumela besed, ki sem jih brala. Kaj so pomenili evharistija, sveto obhajilo, najsvetejši oltarni zakrament in rožni venec? Berem naprej. Ali naj bo Marija moja mati? Mogoče so mi starši kaj pozabili povedati? Marija je govorila o Jezusu, rekla je, da je resničnost, da je Bog in da je umrl na križu za vse ljudi, da bi jih rešil. Govoril je o Cerkvi in ​​medtem, ko je govoril o tem, me ni nehalo presenečati. Razumel sem, da je to resnica in da je do takrat še nisem slišal! Govoril mi je o Tistem, ki me lahko spremeni, o Jezusu! Ljubil sem to mamo. Vso noč sem bral knjigo in naslednje jutro moje življenje ni bilo več isto. Zgodaj zjutraj sem mami povedal, da moram govoriti s katoliškim duhovnikom. Takoj je poklicala duhovnika. Duhovnik mi je obljubil, da bom po sveti maši lahko govoril z njim. Medtem ko je duhovnik med posvečenjem izrekel besede: »To je moje telo, darovano zate!«, sem trdno verjel v resničnost teh besed. Verjel sem v resnično Jezusovo navzočnost in bil sem neverjetno srečen. Moja spreobrnitev je še naprej napredovala. Vstopil sem v skupnost in študiral teologijo. Končno sem bil leta 2003 posvečen v duhovnika. V moji skupnosti je še devet drugih kandidatov za duhovništvo, ki so se spreobrnili in odkrili svojo poklicanost skozi Medžugorje.

Jezus, naš Odrešenik in Odrešenik, je tega mladeniča pripeljal iz pekla in ga na čudovit način rešil. Sedaj pa potujte od kraja do kraja in pridigajte. Želi, da vsi ljudje vedo, da lahko Jezus velikega grešnika naredi za Božjega služabnika.

Pri Bogu je vse mogoče! Dovolimo Bogu, da po priprošnji svete Device Marije tudi nas vodi k njemu! In upamo, da bomo lahko tudi pričali.

Vir: Međugorje - vabilo k molitvi